Med entuziazmom in realnostjo

Dr. Robert Inhof, kustos razstave, jo je na njeni otvoritvi pospremil z laskavo izjavo: "Galerija Žula je ena od tistih zasebnih galerij na Slovenskem, ki so s premišljenim pristopom pomembno obogatile razstavno dejavnost." 

Ob tem moramo poudariti razliko med zasebnimi galerijami z različnimi profili, kot so Galerija Novak, Bažato ali Hest ... - te skrbijo za svoje izbrane likovnike v smislu prodaje in promocije  - ter umetniškimi zbirkami, ki začno nastajati v drugi polovici prejšnjega stoletja. To so zbirke slovenskih podjetij, kot so Riko, Talum, Krka - in največja med njimi, NLB Group z Muzejem bančništva in lani odprto Muzo. V Cankarjevem domu smo lahko videli izbor iz več kot tisoč umetniških del, ki so njena last. Zaradi sodelovanja z renomiranimi umetnostnimi zgodovinarji so tako nastale resnično kvalitetne zbirke.

Ob povedanem je zgodba Petra Žule skoraj romantična. V knjigi Umetnik in galerist, posvečeni prijateljstvu med slikarjem Borisom Zaplatilom in galeristom Petrom Žulo, ki je izšla leta 2016, je Marko Košan zapisal: "Peter Žula je eden od redkih galeristov, ki ob obveznem finančnem delu svojega posla doživlja zbirateljstvo, prirejanje razstav in druženje z umetniki kot iskreno željo po vstopu v svet umetnosti in njenih ustvarjalcev." Že iz otroštva izvirajoča zbirateljska strast ter želja po druženju z mladimi v umetnost zaljubljenimi ljudmi predstavljata srž zgodbe Petra Žule.

Kot gradbenik je sodeloval z mariborskim Zavodom za spomeniško varstvo in imel tako priložnost, da se je naučil ceniti različne oblike človeške ustvarjalnosti. Druženje s strokovnjaki različnih profilov, potovanja z njimi in obiski velikih evropskih galerij so mu širili obzorje ter dokončno oblikovali spoznanje o njegovem življenjskem cilju. Leta 1990 je pričel kupovati umetniška dela, pet let kasneje odprl v Mariboru prvo galerijo, nato še galerijo Žula 2 prav tako v Mariboru ter po eno v Ljubljani in na Ptuju. Z veliko mero entuziazma in poguma je pripravljal razstave mlajšim, komercialno manj zanimivim umetnikom. Druženje z njimi, predvsem z Borisom Zaplatilom, vodilno osebnostjo Generacije 82, ki je na slovensko likovno sceno prinesla svež veter tako imenovane nove podobe in novega ekspresionizma, pa je širilo polje galeristovega poznavanja likovne scene in ostrilo njegovo sposobnost odkrivanja kvalitete.

Začele so se vrstiti razstave, odkupi – včasih kar vseh razstavljenih del, hkrati pa vstopijo v Žulin "krog" tudi likovni kritiki, predvsem mlajša generacija. Razstave spremljajo kvalitetni katalogi, galerija se uspešno predstavlja doma in na tujem, zbirka raste – danes šteje okoli sedemsto del. Med njimi je so tudi dela tujih avtorjev. Širša publika je prepoznala kvaliteto zbirke leta 2002, ko je bil izbor del predstavljen v Umetnostni galeriji Maribor. Kot takratna direktorica galerije sem v uvodniku zapisala: "Marsikatero umetniško delo, ki je v tej zbirki, bi z veseljem uvrstili v fond umetnin UGM."

In zdaj nazaj v Mursko Soboto s še eno mislijo dr. Roberta Inhofa: "Galerija Žula se je osredotočila na organizacijo referenčnih razstav prominentnih slovenskih avtorjev, populariziranje, razstavljanje in izdajanje katalogov z ustreznimi spremljajočimi besedili ter sestavljanje lastne stalne zbirke, v kateri so zbrane številne pomembne umetnine. Gustav Gnamuš je ravno za samostojno razstavo v Galeriji Žula leta 2001 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo." 

Razstavni prostori v murskosoboški galerijski stavbi, grajeni po principih funkcionalistične arhitekture Franceta Novaka, se nekoliko razlikujejo od običajne "bele kocke". Delitev na spodnji dvorani ter s stopniščem povezano etažo je lahko dobrodošla zaradi svoje razgibanosti in hkrati zahtevna pri enakopravnem razmeščanju različnih umetniških del. Ker se Žula ni odločil za konceptualno postavitev, je upošteval predvsem zahteve prostora.

Sprehod med razstavljenimi deli, slikami, grafikami in v manjšem obsegu tudi plastikami daje vsaj delnemu poznavalcu slovenske likovne umetnosti prijeten občutek o srečanju s starimi "prijatelji" in tudi veselje ob spoznavanju del novejšega datuma. Edini kriterij te zbirke je zbirateljevo sodelovanje z avtorji vse od prijateljstva pa do spoštovanja. Če bi vseeno poizkušali najti vodilno misel postavitve, čeprav avtor poudarja, da poseben koncept ne obstaja, bi se morda lahko oprijeli logike časovnega razpona. Ta sega od prvih slušateljev novoustanovljene Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pa do mladih ustvarjalcev, ki preizkušajo nove, sodobne medije. Če se najprej ustavimo ob starejših mojstrih, nas preseneti Oton Polak z odlično strogo konstruirano, a barvno bleščečo modro sliko, ki ob Jerajevi koloristični in vsebinski evforiji njegovega zadnjega obdobja ne izgubi svoje svežine. Seveda so tu še Bogdan Borčič, Rudolf Kotnik in nenazadnje malce pozabljeni Albin Lugarič. Pred kratkim je Žula odkupil od družine umetnika štirideset del njegove zapuščine, jih dal restavrirati in razstavil v Varaždinu, kjer že leta sodeluje z Galerijo Zlati Ajngel. Prav v tej galeriji je od leta 2003 predstavil že sedemintrideset slovenskih avtorjev.

Najštevilčnejši so na razstavi predstavniki srednje generacije, ki jih je Peter Žula spremljal od njihovih začetkov, jim prirejal razstave in odkupoval njihova dela. Danes ta imena predstavljajo del jedra slovenske likovne ustvarjalnosti. Seveda ni bil vsak odkup optimalen, a moram zapisati, da je razstavljeno delo Andreja Brumna Čopa iz njegovega obdobja brušenega aluminija gotovo eno od njegovih najboljših. Prav tako ne moremo mimo zanimive dvojice: v črne globine ujete slike Sandija Červeka in s prefinjeno svetlobo prežeta platna Zdenke Žido. Mojster igre s svetlobo, ujeto v trdno formo, je tudi Oto Rimele. Njegov "beli" oval se lušči iz subtilnih barvnih nians v ozadju. Že omenjeno Generacijo 82 predstavlja poleg Borisa Zaplatila vselej provokativni Jože Šubic. Naj omenim še Ksenijo Čerče, danes profesorico, ki se ponaša z izredno monografijo, izdano pred kratkim, na razstavi pa je predstavljena s starejšim delom, saj z Žulo sodeluje že od svojih začetkov. 

Razstavni prostor razgiba manjše število skulptur, vendar nam že imena njihovih avtorjev - Dušan Tršar, Dragica Čadež, Mirko Bratuša -  zagotavljajo kvaliteto. Izstopata vitki bronasti skulpturi antropomorfnih oblik Dušana Tršarja. 

Z nekaj besedami bi lahko predstavila vsako od razstavljenih del, ker pa so na ogled še nekaj dni, vabim, da si jih ogledate! Naj zaključim z novico, da bo Peter Žula sredi tega leta v Mariboru odprl novo galerijo, kjer bo lahko domovala njegova obsežna zbirka, v kateri se bodo vrstile razstave in bo, vsaj tako si želimo, postala nov prostor druženja ljubiteljev umetnosti.