(KRITIKA KONCERTA) Vzhodno-zahodna skladnost

Niti ne prav dolgo nazaj, še pred dvema letoma je bilo v Mariboru kar nekako v navadi, da se je koncertna ponudba sodobne glasbe zgostila prav proti koncu leta. Organizatorji, ki so jim marsikdaj šele kak mesec prej uradno požegnali občinske in državne pomoči za celo tekoče leto, so svoje letne plane pač morali po vsej sili spraviti pod streho. Časi epidemije covida-19 so tudi na tem področju precej okrnili ponudbo in še zmanjšali gotovost izvedbe načrtovanih in napovedanih dogodkov. Kljub temu je prejšnji teden vsaj malo spominjal na bolj normalne čase. V povezavi z Narodnim domom (ND) so bili napovedani kar trije koncerti jazzovske in sorodne glasbe. Bi se z veseljem in lahkoto udeležil vseh, a mi je (ne edinemu) uspelo le pri zadnjem.

Prvi, v torek, 14. decembra, v sklopu cikla Jazz v ND, je bil namreč že nekaj dni prej razprodan. To je bilo ob neuspelem nakupu vstopnice tik pred koncertom prav lepo slišati - čeprav mi zato ni uspelo v živo slišati in videti nedvomno izvrstnega nastopa kvarteta, ki ga vodi priznani in priljubljeni mariborski etnjozzovski pihalec Vasko Atanasovski. Saj ne da bi bili v ND nefleksibilni, a v veliki dvorani je bila takrat neka druga prireditev, kletna dvoranica z malim odrom pa že pri normalnih pogojih ne sprejme ravno nepregledne množice, ob predpisani skrbi za zadosten razmik med ljudmi pa je mest še precej manj.

Večer kasneje bi moral v sklopu cikla Blue Planet, ki ga v koprodukciji z ND pripravlja zavod Etnika nastopiti Generator, popularna dolenjska skupina z mednarodno zasedbo kar desetih glasbenikov. Zaradi bolezni enega so že pred kakima dvema mesecema napovedani koncert pač prestavili. Na dan, ko naj bi se vendarle zgodil, je bil na covidnem testu pozitiven drugi član - in koncert je bil spet prestavljen na boljše čase.

Je pa Etniki vendarle uspelo prvič pripraviti koncert v Sodnem stolpu, kjer sta prvič v Sloveniji nastopila v Avstriji živeča tajvanska mojstrica vzhodnoazijskih ljudskih godal in vokalistka Chiao-Hua Chang ter znani poljski kitarist in skladatelj Przemyslaw Straczek. Njuno ubrano interakcijo bi se dalo v temeljnih izhodiščih opisati kot vzajemno dvostransko muzikološko raziskovanje klasičnih in ljudskih glasbenih tradicij evrocentričnega Zahoda (predvsem seveda Poljske) in azijskega Daljnega vzhoda (predvsem seveda Kitajske), izdatno prepleteno s pristopi bolj globalnih, tako rekoč nadnacionalnih zvrsti in slogov sodobne glasbe, kot so tekoča (art)rockovska ritmika, blues, pop, zenovsko umirjen ambientalizem, domiselna jazzovska improvizacija ...

Izrazito avtorski pristop vključuje dodelano kombinatoriko sicer zanimivo zvenečih in izraznih, a melodično ne posebno zmogljivih ljudskih glasbil, občasne instrumentalne rabe ekspresivnega vokala in zelo sofisticirane kitarske linije oziroma množice zvočnih linij, saj si Straczek izdatno pomaga tudi s sodobno elektroniko - bolj za sprotno nasnemavanje in sofisticirano zankanje kot s kakimi pripomočki za radikalno modifikacijo zvena. A še tako supermoderne in pametne naprave včasih zatajijo. Prav to se je zgodilo z osnovnim elektronskim pomagalom ob koncu koncerta. Napravica se je pač zaciklala in s tem onemogočila izvedbo napovedanega zadnjega komada. Je pa to kitarista tako rekoč prisililo nazorno in prepričljivo demonstrirati, kako zveni njegova klasična virtuoznost brez izdatne podpore čudežev tehnike. Tudi tako sta nastop po slabi uri in pol uspešno pripeljala do vrhunca in očitno prepričala publiko - kakih 20 duš se je zbralo, kar v teh čudnih časih niti ni porazno slab obisk.