
Kot smo poročali, zaradi političnih posegov letos ni bilo mednarodnega gledališkega festivala v Beogradu, Bitefa. Beograjska mestna oblast je kot povod za vse poteze, ki so pripeljal do ukinitve festivala - zamenjava umetniškega vodstva, finančni rezi in na koncu neposredna cenzura - navedla lanskoletni govor švicarskega režiserja in umetniškega vodja festivala Dunajski slavnostni tedni Mila Raua, ki je obsodil pridobivanje litija v Srbiji. Zato so letos zapečatili usodo festivala s prepovedjo izvedbe njegove predstave Proces Pelicot.
Vendar oblasti ni uspelo ustaviti ne Raua ne Bitefa. Z izjemnim angažmajem beograjskih gledališčnikov in podporo mednarodne skupnosti so med 15. in 18. decembrom na različnih lokacijah po Beogradu odigrali nekaj predstav in pripravili spremljevalne prireditve. Gverilski ne:Bitef so odprli prav s prepovedano Rauovo predstavo, ki so jo pretekli ponedeljek neposredno prenašali tudi v foajeju SNG Drama Ljubljana.
Kaj pomeni odpoved Bitefa in izkušnja prvega ne:Bitefa za prihodnost festivala, je po otvoritveni predstavi v zapisu razložil Milo Rau. Oktobra, preden se je porodila oziroma realizirala ideja o alternativnem festivalu, je Milo Rau v javnem odzivu zapisal, da je to, kar so naredili Bitefu, "brez dvoma najbolj škodljivo dejanje proti svobodi umetnosti v vsej njegovi karieri umetnika in umetniškega vodje v zadnjih dvajsetih letih."
Po izvedbi Procesa Pelicot na ne:Bitefu pa je Rau za časopis Delo odgvoril: "Projekt pridobivanja litija, o katerem sem govoril, je negativen na toliko ravneh, tako na družbeni kot okoljski, zato sem povedal svoje mnenje o tem. Razen seveda v Rusiji še nisem imel težav zaradi izražanja svojega mnenja. Kar se je potem zgodilo Nikiti [Milivojeviću, umetniškemu direktorju, ki mu mandata niso podaljšali] in Milošu [Loliću, novemu umetniškemu direktorju] ter njegovi ekipi, me je resnično presenetilo, prav tako blokada in, bi rekel, celo cenzura predstave Proces Pelicot. A na koncu je iz tega nastalo nekaj res lepega, festival v gverilskem slogu. Po prvem dnevu imam vtis, da je to izjemno pomembno za zgodovino Bitefa. Tega ne bi rekel zlahka, a danes se je to resnično zdelo zgodovinsko, duša Bitefa je bila prisotna. To je bila prava odločitev in tako je Bitef preživel. To je bil zelo lep način služenja umetnosti in gledališču. In ali nismo prav to, ponižni služabniki umetnosti? Mislim, da smo." Na vprašanje o prihodnosti festivala je odgovoril: "Po odprtju festivala ne:Bitef in ob vseh predstavah, ki bodo prikazane, mi na to vprašanje ni treba odgovoriti. Odgovor je sam ne:Bitef – in za mojo humanistično dušo je ta odgovor izjemno lep."
"To je bil zelo lep način služenja umetnosti in gledališču. In ali nismo prav to, ponižni služabniki umetnosti?"
Ne:Bitef ae je začel že pred otvoritveno predstavo, začel se je pretekli ponedeljek točno ob 11.52, s šestnajstimi minutami tišine na bulvaru pred Fakulteto dramskih umetnosti, v spomin na žrtve tragedije v Novem Sadu.
Potom so se zbrani pridružili panelu Resistance now! Together o različnih oblikah represije, ki jo oblast izvaja nad kulturnim sektorjem zaradi upiranja avtokraciji. Sodelovali so igralec Miloš Vojnović, umetnostna zgodovinarka in kustosinja Milica Pekić, zgodovinar in raziskovalec Nenad Lajbenšperger in Milo Rau.
V torek je bil program v znamenju mladih avtoric in avtorjev, katerih produkcije naj bi sicer javnost videla na 59. Bitefu. Videli so predstavo režiserke Andreje Kargačin (Dora ili Ko će da prošiva prsluke?), Aleksandra Zaina (Tenzija), Ane Janković (Samoubistvo kao (društvena) činjenica) in Akcijski odbor (kolektiv študentov Fakultete dramskih umetnosti) z avtorskim projektom Društvo spektakla: diverzije samoupravljanja.
V sredo sta bila na sporedu prenos predstave Romea Castelluccija in koncert, v četrtek pa se je ne:Bitef zaključil s še eno okroglo mizo o umetnosti, uporu in prihodnosti festivala, ki je preživel že veliko represivnih sistemov in voditeljev.





