(KOMENTAR) Kjer se prepirata dva …

Takrat so glasovalci raje ignorirali ves medijski pomp okoli glavnih favoritov ter so raje nagradili outsiderja Usodna nesreča (Crash). To se je potem ponovilo še vsaj z Mesečino (Moonlight) leta 2016 in z Zeleno knjigo (Green Book) leta 2018.

Letos sta zaradi tega najkrajšo potegnila oba glavna favorita. Filmu Dune: Peščeni planet so dali jasno vedeti, da znanstvenofantastični filmi v glavnih oskarjevskih kategorijah nimajo kaj iskati - to je sicer mantra, ki jo med vrsticami neumorno ponavljajo že vse od Kubrickove Odiseje v vesolju leta 1969. No, na koncu je Dune s šestimi osvojenimi nagradami s podelitve odkorakal vsaj kot moralni zmagovalec, pa čeprav je spet šlo - kot smo tudi napovedovali - zgolj za kipce v tehničnih kategorijah. Največji šok pa je zagotovo fiasko filma Moč psa (The Power of the Dog), ki bi po dvanajstih nominacijah in samo eni nagradi skorajda postal film z najbolj mizernim izkupičkom v zgodovini, če ne bi dobil prestižnega kipca za najboljšo režijo.

Zakaj torej naenkrat takšen obrat? Že večkrat smo pisali o tem, da sedem tednov trajajoče obdobje med objavo nominacij in končno podelitvijo nagrad pogosto služi kot nekakšen korektiv, v katerem lahko člani Akademije v novem glasovanju popravijo morebitna izkrivljenja, ki so se pojavila v prvem glasovanju, ko še niso poznali "rezultata ob polčasu" v obliki objave nominacij. Pretirano naklonjenost filmu Moč psa so glasovalci v tem obdobju prepoznali kot še večjo deviacijo kot lani pri filmu Mank Davida Fincherja, ki so mu, spomnimo, po desetih nominacijah na koncu privoščili zgolj dva kipca. Če je bil pri filmu Dune razlog averzija do žanra znanstvene fantastike, je tu šlo za - upravičeno - spoznanje, da je bil Moč psa v preteklega pol leta preprosto precenjen film.

A to nas pripelje do vprašanja, če si je film CODA, ki je zaradi teh zadržkov do favoritov pobral smetano v obliki oskarja za najboljši film, res zaslužil tako prestižno nagrado?

Hollywoodska elita si je na letošnji podelitvi, tem elitnem ritualu par excellence, privoščila katarzično samoočiščenje od pritiskov in pričakovanj preteklih mesecev ter si je v nekakšnem aktu odpora in trme vzela pravico, da uveljavi svoj prav. To je bil večer iracionalnih dejanj - podobno, kot je bilo Willu Smithu naslednje jutro verjetno že žal za to, kar je storil Chrisu Rocku, glasovalci z dobršno mero slabe vesti tudi sami razmišljajo, ali je CODA res povsem dostojen nadomestek za poprejšnja favorita

Naj poudarim: CODA je sijajno napisan in realiziran film, skrajno mamljiva feel-good najstniška komična drama, ki na čustvenem nivoju izredno dobro angažira najširše možno občinstvo. Nekoliko bolj racionalen pogled pa vendarle razkrije, da gre za mešanico zelo znanih vplivov: za serijo Glee, prepleteno s filmom Zvok metala (Sound of Metal), za televizijsko zabavo, začinjeno z družbeno emancipacijo, in za film, ki poleg obilja skrajno gledljivih situacij uporablja tudi plejado televizijskih klišejev. Logično, torej: v Hollywoodu konvencionalnosti pač ne nadomesti inovativnost, temveč zgolj - še večja konvencionalnost.

CODA bo vsekakor tipična pooskarjevska uspešnica. To ni film, ki bi kot Dune in Moč psa kot pomemben vkorakal na oskarje, temveč bo pomemben postal šele zdaj, zaradi osvojene nagrade. Bolj kot da bi šlo za odkritje neke velike, prelomne mojstrovine, nenaden preboj tega filma priča o tem, da gre vendarle za nekoliko pretirano nagrado za tako konvencionalen film.

Še pomembneje kot to pa nam letošnji oskarji kažejo, da se je letošnja sezona nagrad s tem zaključila nič manj kot v kaosu. Ne gre samo zaradi šokantnih sprememb odločitev v zadnjih trenutkih, temveč so te bile zgolj pika na i vrsti nerazumljivih spregledov, ki so se dogajali že v fazi nominacij. To je bilo leto, ko so nas glasovalci poskušali prepričati, da si Denis Villeneuve ni zaslužil nominacije za režijo, da si še en Disneyjev napev bolj zasluži nominacijo kot inovativnost Russlla in Rona Maela pri genialni otvoritveni sekvenci filma Annette, ali pa, da je zlata palma za Titan zgolj muha nekih Evropejcev, ki v resnici nimajo pojma o filmih. Vsi ti obrati, presenečenja in afere so morda res dobri za gledanost in polnjenje tabloidnih medijev, za trezno ovrednotenje največjih dosežkov celotne filmske industrije pa precej manj.