
Pri avstrijski založbi Zsolnay je izšlo novo delo avstrijskega literata Karla-Markusa Gaussa z naslovom Die Liebe kommt immer zu spät (Ljubezen pride vedno prepozno), kjer so v ospredju tri avtorjeva popotovanja. Poleg Avstrije in BiH ga je pot vodila tudi v Slovenijo.
Naslov knjige je citat Gaussovega prijatelja, pisatelja iz BiH, Dževada Karahasana. "Na moje vprašanje, kako bi se lahko izognili jugoslovanski vojni katastrofi, vsemu uničenju in trpljenju, mi je odvrnil: 'Vsi bi morali bolj ljubiti sebe in svoje sosede, a ljubezen vedno pride prepozno!'," je v pogovoru za avstrijsko tiskovno agencijo APA povedal Gauss.
Prvo Gaussovo potovanje je tako v krajih, ki jih je leta 2023 umrli Karahasan opisoval v svojih delih, v Sloveniji pa Gauss sledi življenjski zgodbi Ljube Prenner (1906-1977) in Alme M. Karlin (1889-1950).
Prva je bila odločna, a tudi osovražena pravnica in avtorica, "prva ženska v Sloveniji, ki je samozavestno pokazala, da se ne identificira s svojim biološkim in uradno določenim spolom, in si je upala javno nastopati z vsemi atributi moškega". Druga je bila neobičajno majhna ženska s telesnimi omejitvami, vendar z ogromno vztrajnostjo in velikim jezikovnim talentom. Osem let je sama potovala po svetu in danes velja za eno največjih popotnic svojega časa, je za APA še povedal Gauss.

V obeh biografijah Gauss izpostavi tudi ambivalence. Pri Karlinovi je to dejstvo, da svetovna popotnica sebe ni imela za državljanko sveta. "Kot Evropejko jo je vedno spremljal občutek duhovne in moralne superiornosti. Njen rasistični resentiment pa ni bil usmerjen proti ljudem druge barve kože na splošno, ampak izključno proti moškim," je še povedal avtor.
Tretje potopisno pripovedovanje v knjigi pa bralca popelje od avstrijskega Mosta na Muri prek madžarske stepe do grške antične Smirne in nato do zadnjih dni druge svetovne vojne v Kremsu na severovzhodu Avstrije.
Pisatelj in urednik Karl-Markus Gauss se je rodil leta 1954 v Salzburgu, kjer živi in dela. Leta 2005 je prejel nagrado vilenica. Med številna priznanja za njegovo delo sodita evropska esejistična nagrada Charles Veillon, ki jo je dobil leta 1997, ter častna nagrada avstrijskih knjigotržcev za strpnost leta 2001.





