56-letni Quentin Tarantino je ob izidu svojega prejšnjega filma Podlih osem (The Hateful Eight) leta 2015 kazal prve signale, da se v ustvarjalnem smislu nahaja v precejšnjih težavah. Omenjeni film ga je morda res prvič združil s skladateljem Enniom Morriconejem in tudi svetovna turneja predvajanja filma s 70-milimetrskega traku je bila nadvse dobrodošla novost, vendar pa je film ponudil komajda kaj novega. Zdelo se je, da je Podlih osem počasnejša reinterpretacija Steklih psov (Reservoir Dogs, 1992) in da Tarantino poskuša pomanjkanje svežega navdiha zakriti z zvezdniško igralsko zasedbo in s tehničnimi atrakcijami.
Naj ne bo pomote - niti Tarantinov novi film Bilo je nekoč v Hollywoodu ne ponuja povratka v Tarantinovo zlato obdobje, ki je trajalo od Steklih psov leta 1992 pa vse do obeh delov filma Ubila bom Billa leta 2004. Tokratni film niti približno ne stavi na takšno intenzivno nizanje dogodkov kot Šund (Pulp Fiction, 1994), temveč gre za presenetljivo drugačen film.
Bilo je nekoč v Hollywoodu pripoveduje zgodbo o Ricku Daltonu (Leonardo DiCaprio), ki se ob koncu 60-ih let znajde na robu hitro spreminjajoče se filmske industrije in ima zato težave z nadaljnjim finančnim podpiranjem svojega pomočnika in kaskaderja Cliffa Bootha (Brad Pitt). Oba lika sta fiktivna, njuna okolica kajpak ne - okoli njiju se namreč odvijajo zelo znani dogodki: vzpon komune Charlesa Mansona in pa prihod Romana Polanskega ter njegove soproge Sharon Tate v Los Angeles, kar je, kot vemo, spremenilo ne samo vzdušje v mestu angelov, temveč je dokončno zaprlo poglavje "poletja ljubezni" v celotni zahodni popkulturi.
Vendar pa Tarantino svojega filma o teh dogodkih ni zasnoval kot avtorsko uprizoritev resničnih anekdot, temveč nam znova - podobno kot v Neslavnih barabah (Inglourious Bastards, 2009), njegovi zadnji mojstrovini - ponudi radikalno prikrojitev zgodovine, ki je tudi tokrat sila učinkovita za posredovanje sporočila filma. Bilo je nekoč v Hollywoodu je namreč v prvi vrsti srčen, čustven poklon nekemu obdobju v ameriški zgodovini, ki je s svojo pozitivnostjo in utopično obljubo ponudilo velik žarek upanja mladim generacijam, preden se je z umorom Sharon Tate naenkrat končalo na najbolj krut možen način.
Tarantino se tokrat dodobra poigra z gledalcem in traja skorajda dve uri, preden avtor v tem 160-minutnem filmu dokončno preide k dejanjem in odkrito pove, kakšen je cilj njegovega filma. Vse do takrat nam zgodbo pripoveduje na način, ki bi jo, če ne bi bilo v njej toliko zvezdniških obrazov, že skorajda lahko povezali z evropsko art produkcijo, ne pa z ameriškim žanrskim filmom, saj fokus bolj leži nežnem uprizarjanju majhnih nians - karakternih gest in občutij -, ne pa toliko v faktualnem nizanju same zgodbe.
Film Bilo je nekoč v Hollywoodu pa je vendarle pomemben tudi zato, ker z njim Tarantino dokončno obračuna s temo nasilja na velikem platnu, zaradi katere so ga v preteklosti zavoljo njegovega nihilističnega in brezbrižnega pristopa tako pogosto obsojali. Tokratni film ponudi iskreno in dobronamerno razmišljanje o tem, kdo so zares tisti, ki prakticirajo resnično nasilje, od kod to zares izhaja, ali so tisti, ki ga uprizarjajo za zabavo gledalcev, res tisti, ki jih je možno kriviti za zločine naše dobe. Takšna večplastnost razmišljanja je nova za režiserja, ki je svoj interes praviloma iskal v reinterpretaciji akcijskih žanrov, zaradi česar je tokratni film bistven korak naprej v primerjavi z njegovima preostalima filmoma v tem desetletju. Bilo je nekoč v Hollywoodu ni mojstrovina na nivoju Šunda, je pa vsekakor zelo dober, nekoliko presenetljiv, vsekakor pa avtorsko zrel in čustven film, ki vnese nekatere nove elemente v Tarantinovo avtorsko identiteto in obenem tudi kaže, da je ta režiser vendarle uspel - vsaj začasno - svojo ustvarjalno krivuljo spet obrniti navzgor.
