Gledališče je zame nekaj takega kot cerkev, predstava pa kot maša. Z leti sem spoznal, da nisem bil edini, ki ga je preprostega in bolj revnega kot bogatega dečka privlačevalo gledališče kakor svetloba privlači veščo, da kroži in leta okoli gledališča in si najprej niti ne upa v Talijin hram, kjer je oder neke vrste oltar. Spomnim se, da mi je nezakonski Maksi Furjan, pastirček pri Treh kraljih v Benediktu, pripovedoval, kako je po večerih krožil po Slomškovem trgu in gledal ljudi, ki so hodili na predstave in z njih, ko je prišel za mizarskega vajenca v železniške delavnice. Potem se je okorajžil in s prvimi dinarji kmalu vstopil v teater, ki ga je po mnogih avanturah po dolgih desetletjih zapustil z Boršnikovim prstanom na prstancu.
Vešče in sateliti
Nekaj podobnega mi je kasneje pripovedoval Branko Gombač, trgovski vajenec v Celju, in mnogi drugi. Pa saj sem imel svojo izkušnjo, ko sem bodisi sam, a tudi z bratom in sestro odhajal pri naših približno desetih letih iz Pesnice peš v Maribor gledat nedeljske popoldanske predstave Sneguljčice ali Desetnice Alenčice. Kot dijak pa sem imel že najcenejši abonmajski sedež na galeriji. Ko sem kasneje več kot dvajset let poklicno deloval v gledališčih kot dramaturg, umetniški vodja in še najbolj avtor komedij, se mi je zdelo, da sem vstopil v nebesa, ko pa sem se kasneje v glavnem zaradi več svobode in časa za svoje pisanje od gledališča poslovil, sem imel nekaj občutka, da ne zapuščam le neke vrste nebes, ampak celo manjši pekel. Služba, ki sem jo takrat imel v gledališču, te cvre ves čas, zaposli vse misli, nenehno koncentracijo, ja, spremeni celo življenje. Zato sem rekel na svidenje, a še naprej ostal vsaj pisateljsko in ljubiteljsko del gledališke zgodbe. Navsezadnje je baje Shakespeare najprej čuval konje pred gledališčem v Londonu in Moliere posnemal igralce, ki so požirali ogenj in dražili kače na mostu Pont Neuf v Parizu, preden sta začela pisati.
Tako so krožili tudi okoli našega gledališča recimo dečki z desnega brega Drave Fran Žižek, Jože Mlakar, Jože Babič (ki je baje dvanajstleten rekel, da bo gledališki režiser, ne da bi prav vedel, kaj je to), vse do Poldeta Bibiča, Branka Hofmana, Draga Jančarja …
Druga taka "gledališka galaksija" pa se mi je odkrila v delu Slovenskih goric, kjer sem bil doma, v Pesnici in Jelenčah vse gor do Šentilja, kjer smo sanjarili in obletavali gledališče in kasneje celo mnogi vstopili vanj, kot Mira Sardočeva in Peter Ternovšek iz Šentilja, oba tudi z Borštnikovim prstanom, od tam je tudi Sladkogorčanka režiserka Branka Nikl, več let zaposlena v SNG, režiser in dramatik Lojze Štandeker iz Gačnika, ki je že pred vojno napisal kmečko dramo Prevara. Uprizorjena je bila v mariborski in ljubljanski Drami v režiji Jožeta Koviča in Bratka Krefta. Igral je manjše vloge, po vojni v našem gledališču zrežiral deset iger v glavnem sovjetskega repertoarja, potem pa odšel v Banjaluko in postal direktor in režiser gledališč v Pulju in Virovitici. Imenovati moramo še današnjo odlično dramsko igralko Matejo Pucko (prav letos dobitnico zlatega grba Občine Pesnica). V opernem orkestru pa Neuvirte, Lubeje in Žižkovo … Pa še ni konec. Srečko Matjašič je bil tonski tehnik, Metka Lipovž je tajnica Drame, celo moj nečak Matjaž (Tinček v filmu Moj ata, socialistični kulak) je zaposlen v Drami SNG Maribor kot producent … In ne nazadnje sedanji dolgoletni uspešni direktor mariborskega gledališča, ki je vodenje gledališča prevzel v zelo nezavidljivih časih in okoliščinah, Danilo Rošker, je otroštvo in mladost preživel v Pesnici. Cela deseterica. Seveda smem med te Pesničane in Šentiljčane šteti tudi sebe, predvsem kot avtorja tridesetih uprizorjenih komedij.
Ustanovil je Kurirček, Štatenberška srečanja ...
Vendar je naša pozornost danes posvečena Francetu Filipiču, sinu mesarja in kasneje kmetovalca iz Jelenč (prišleka iz Maribora), čigar posestvo je ležalo kakšne tri kilometre severno od centra Pesnice, ob glavni cesti in železniški progi Maribor–Šentilj. Oče, ki je pred drugo svetovno vojno živel na Pobrežju, je imel tam hleve z živino, namenjeno zakolu. Bil je evropsko znan tekmovalec in zmagovalec na konjskih dirkah ter imel slavno mesnico v Jurčičevi ulici in kasneje na Pobrežju. France je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, a ker je sanjal o tem, da bi postal misijonar med revnimi afriškimi ali azijskimi otroki, se je sam odločil za katoliško klasično gimnazijo v Šentvidu v Ljubljani, kjer je bil tudi internat. Ker pa so ga pri nekem literarnem natečaju po njegovem mnenju prevarali in že oddano nagrado potem podelili bolj "pridnemu" Alojziju Šuštarju, ga je to tako razočaralo, da se je vrnil v Maribor. Sicer pa se je tudi v Ljubljani bolj kot s šolo ukvarjal z atletiko in metanjem kladiva. Še po vojni se je poleg urednikovanja, pisanja, režiranja ukvarjal zelo aktivno tudi z atletiko pri Železničarju. Z okupacijo je bilo njegovo življenje še bolj razgibano, od poskusa pobega v Ljubljansko pokrajino, zapora v Dobovi, umika v kmečko delo k Sv. Martinu (Dvorjane) in za občinskega pisarja k županu Rudolfu Partliču (mojemu odtujenemu prastricu) v Duplek, umika v Baden-Baden pri Dunaju, petja v opernem zboru, študija solopetja in zabavanja ranjencev v zdravilišču, vrnitve v Maribor, esesovske aretacije leta 1944, taborišč Dachau in Mauthausen … Toda vojno je preživel, se leta 1948 tudi sam preselil v Pesnico (njegova starša sta tam "za stalno" živela že od leta 1941), se še prej v Mariboru poročil s pesniško učiteljico Nado Sardoč, sestro kasnejše igralke Mire (primorski begunci), in imel tri sinove, Franceta, Bratka, Ceneta … Bil je urednik mariborskega uredništva Slovenskega poročevalca, od srede petdesetih let v svobodnem poklicu, a stalni sodelavec inštituta delavskega gibanja in zgodovinar. Veliko časa je preživel v hiški v Ribnici na Pohorju, kjer je pisal. Umrl je 31. marca 2009 pri devetdesetih letih, pokopan je v Mariboru kakor žena, ki ga je za nekaj let preživela. France Filipič je bil urednik Dialogov, ustanovitelj festivala Kurirček, Štatenberškega srečanja in srečanja pisateljev Alpe-Adria.
Monografija o Pohorskem bataljonu, pesmi in pričevanja o taboriščih
"Človek odide, njegova senca pa ostane in je niti visoki dan ne more pregnati." To je verz iz Filipičeve pesmi Starci. Njegova literarna sled, ki ji pravi "človekova senca", je vidna in morda podcenjena v poeziji, otroških pravljicah in presunljivi zbirki novel Pojoči konji. Omenjam jo na prvem mestu, ker si ne zasluži, da bi še bolj bledela. Živo in pomembno je njegovo zgodovinopisno znanstveno delo, ki je sicer iz časov, ko so se zgodovinarji predvsem posvečali revoluciji, a je zelo strokovno in realno, trezno, dokumentirano … Današnji "revolucionarji", ki bi šest desetletij dvajsetega stoletja radi izbrisali in jih uničili z zgodbo o treh zločinskih diktaturah, ki naj bi jih kot take prepoznala tudi EU, ne smejo pozabiti, da so bili delavski revolucionarji desetletja preganjani in mučeni, izgnani ali likvidirani (kot Djaković in Hećimović), da so bili pobiti kot talci ali sežgani v krematorijih. Filipičev vse življenje dopolnjevani Pohorski bataljon ali zbornik Mauthausen sta ob vsem drugem veliki deli, za nas pa so pomembni še zlasti prikazi mariborske predvojne kaznilnice, Vorančevega političnega ilegalnega delovanja, Djakovićev in Hećimovićev uboj na meji in tako dalje. Če se je nekaterim zgodovina začela šele leta 1989, je resnica tudi ta, da ima na žalost ali jezo pač zlasti zgodovina svojo kontinuiteto. Prav zdaj je Filipičeva monografija o Mauthausnu v časih neonacističnih recidivov še kako aktualna, kakor tudi tista njegova antologijska pesem Mauthausen: "Grad brez oken, grad brez vrat;/mamica, je daleč tja,/kjer je očka moj doma?/Kdaj ga pojdeva iskat?" Filipič je preživel tako Dachau kot Mauthausen, meje med življenjem in smrtjo, groze zločina pač ni mogel pozabiti.
Kot gledališki kritik, dramatik in režiser
Toda zdi se nam potrebno, ker pišemo ob stoletnici gledališča, še posebej poudariti njegovo večno satelitsko kroženje okoli mariborskega gledališča. Že pred vojno je igral v ljubiteljski katoliški dramski skupini ("zadružni oder" ob frančiškanski cerkvi), med drugim v Kralju na Betajnovi in Zločinu in kazni, in dvajsetleten napisal celovečerno dramo Izgubljena pota. Ko sem bil umetniški vodja v MGL okoli 1990, mi jo je prinesel predelano z naslovom Norec, a je bila po mojem mnenju takrat drama o vurberškem gospodarju, ki ga strpajo v norišnico, nekako preživeta in anahronistična. Od samega začetka delovanja povojnega gledališča je pisal v Slovenski poročevalec kritike dramskih predstav in letne preglede. Njegove za tiste čase presenetljivo neideoloških ocene so slikovite, da si predstave lahko predstavljamo. Takrat so pisali kritike še Jaro Dolar, Branko Rudolf, France Onič, Ludvik Mrzel, Oskar Hudales.
V zavesti in leksikonih je zapisan kot organizator kulturnega življenja, zgodovinar in pesnik, bil pa je tudi "gledališki satelit"
