Britanski režiser Asif Kapadia je v tem desetletju doživel dokaj nepričakovan poklicni preporod. Po prelomu stoletja se je sprva preizkušal kot ustvarjalec igranih filmov, a mu ni uspelo doseči želenega preboja, čeprav je že ustvarjal na dokaj odmevnem komercialnem nivoju (v filmu The Return iz leta 2006 je glavno vlogo denimo odigrala Sarah Michelle Gellar). Sledila je velika sprememba, ko je leta 2010 posnel svoj prvi dokumentarec, in sicer o Ayrtonu Senni. Film Senna (2010) je bil izredno svež prispevek k sodobnemu dokumentarnemu filmu in je v dobršni meri pomagal uveljaviti nov princip sestavljanja tovrstnih celovečercev, temelječih na resničnih dogodkih.
Namreč, šlo je za film, ki je zanemaril vlogo pripovedovalca in je celotno zgodbo povedal z izvirnimi arhivskimi posnetki, kar je dalo filmu neprekosljiv pridih avtentičnosti in tudi suspenz, podoben tistemu v igranem filmu. Ni presenetljivo, da je Britanec nadaljeval s tem pristopom v še enem odličnem dokumentarcu, s katerim je zgolj potrdil svoj sloves – Amy iz leta 2015.
Neprekosljiv v sijajnem nizanju starih posnetkov, ki govorijo sami zase
