(VEČER 80 LET) Ivo Usar: Če je ravno kuhala, so novinarko poklicali dvakrat

Črnokronaške zgodbe, sprva kot vesti, nato pa vse bolj obširni zapisi, so Večerova stalnica vse od njegovih začetkov. A tako, kot sta se spreminjala novinarstvo in časopis, se je spreminjal tudi odnos med novinarji in policijo. Eden prvih tiskovnih predstavnikov, četudi se jim v času po osamosvojitvi Slovenije še ni reklo tako, je bil Ivo Usar, danes upokojenec. Diplomirani pravnik je bil v času študija aktiven v študentskem gibanju, nato pa je vstopil v policijske vrste. Iz kriminalista se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja prelevil v načelnika OKC-ja (Operativno-komunikacijskega centra, ki ga prikliče številka 113) takrat še mariborske uprave za notranje zadeve, kasneje policijske uprave. Hkrati s tem pa je bil določen tudi za tistega na upravi, ki je skrbel za stike z javnostmi.

"Ni bilo naključje, da se je policija takrat odločila, da se informacijsko odpre navzven. Odločitev takratnega vodstva policije je bila, da je treba javnost seznaniti s tem, kar počnemo. In tega smo se lotili resno, ena prvih zadev je bila izobraževanje pri Manci Košir na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, da bi našli način, kako z mediji vstopiti v odkrito igro.Tam nam je bilo pojasnjeno, da ima policija seveda dolžnost obveščati javnost o svojem delu in da ni potrebe po nikakršnem prikrivanju, a da imamo hkrati tudi pravice, da v interesu preiskav vsega ne povemo," se spominja Usar svojih začetkov v vlogi tiskovnega predstavnika.

Z odpiranjem policije navzven so lahko predstavili tudi preventivno delo, hkrati pa je bilo mogoče poskrbeti tudi za to, da mediji niso objavljali neetičnih fotografij s krajev zločina, nepreverjenih dejstev, napačnih informacij. "Dolžnost policije je - kar ni zmeraj upoštevano s strani medijev - zaščita žrtev kaznivih dejanj in njihovih sorodnikov," izpostavlja Usar. In z vzpostavitvijo tiskovnega predstavnika kot nekoga, ki je dajal informacije, tudi na kraju zločinov in nesreč, je bilo lažje tudi za druge, za tiste, katerih delo je bilo preiskovanje, saj so lahko nemoteno opravljali svoje delo.

Seveda v tistih časih še ni bilo mobilnih telefonov, računalniki so bili zgolj zamenjava za pisalne stroje, zato je bil način dela precej drugačen. Tiskovne konference so bile redne, novinarji so imeli osebni kontakt s tiskovnim predstavnikom. "Bilo je kakšnih pet, šest novinarjev. Večer je imel seveda na mariborskem, štajerskem področju pomembno vlogo. Še dva, trije časopisni novinarji so bili, pa kakšen radijec in televizijec. In to je bilo to. A vsi ti novinarji so bili prekaljeni mački," se spominja Ivo Usar.

Ker je bil hkrati načelnik OKC-ja, je bil torej prvi seznanjen z vsem, kar se je dogajalo. "Kadar se je zgodil kakšen hud zločin, umor, rop, na primer, ali pa hujša prometna nesreča, je obveščanje novinarjev prevzel kar OKC." Naloga, ki ni bila najbolj preprosta. Stacionarni telefoni so bili tisti, ki so bili v uporabi, nekaj kasneje pagerji (žepni sprejemniki za osebne klice), šele nato mobilniki. Usar se hudomušno nasmehne, ko pove, da je bilo treba kdaj katero od novinark dvakrat poklicati, ker je "ravno kuhala kosilo" ali ker je bilo vodjem izmen znano, da jo je ponoči težko "vreči iz spanca". In se prvega pogovora niti ni prav spomnila. Zadnje, ne skrivam, je letelo name, na avtorico tega zapisa.

Usar pove, da je bilo s sedmo silo "vzpostavljeno vzajemno spoštovanje". Policija je spoštovala novinarje, ki so korektno opravljali svoje delo, novinarji pa policijo do te mere, da so vedeli, kaj smejo povedati javnosti in česa ne. "Nekatere podrobnosti je vedel zgolj storilec in če bi te pricurljale v javnost, bi bilo hudo."

Ker je bilo jasno, da je informacije mogoče preveriti, je bilo veliko manj "poročanja na prvo žogo", pravi Usar. Od pojava socialnih omrežij in zaradi želje biti prvi je neresničnih informacij veliko več: "S tem, da medij ne objavlja nepreverjenih informacij, se krepi njegova kredibilnost. Zatorej hudo potrebujemo resne medije."