Elizabeta Planinšič
V trčenju petih avtomobilov deset mrtvih
"Še danes, ko se peljem po avtocesti od Celja proti Mariboru, me med viaduktom Slatina in predorom Pletovarje prevzame čuden občutek. Tu sem imel kot poročevalec pred petnajstimi leti opraviti z najhujšo prometno nesrečo pri nas. Pogled na razbite in zgorele avtomobile, predvsem pa na zoglenela človeška trupla, tudi dveh otrok, ni prizadel le tistih, ki z nesrečami nimajo pogosto opraviti, ampak tudi poklicne gasilce, policiste in preiskovalce," je 14. julija 2007 ob 15. obletnici najhujše tragedije na naših cestah v Večeru zapisal naš regijski novinar Franc Kramer. Mrtvaški ples petih avtomobilov je poimenoval svoj tekst.
Ta doslej najhujša prometna nesreča na naših cestah se je zgodila 16. julija 1992. Malo po deseti uri je bilo, ko naj bi bili najprej trčili vozili z italijansko in nemško registracijo. Vozili sta se vneli, tedaj pa je v italijanski avto trčil še avto z mariborsko registrsko oznako. Voznik, ki je za tem tudi pripeljal iz mariborske smeri, se je poskusil izogniti trčenju, zapeljal skrajno levo, a je njegovo vozilo pri tem dvignilo, nato pa je padlo na avto, katerega voznik je pred mestom trčenja že skorajda ustavil. To je pokazala rekonstrukcija nesreče. Trčenj namreč ni preživel nihče od udeležencev.
V prvih treh avtomobili je zgorelo vseh sedem ljudi, voznika in sopotnik so bili mrtvi tudi v drugih dveh avtomobilih. Ob tem pa tudi ni bilo nikogar, ki bi bil nesrečo videl. Policijo je o trčenjih obvestil voznik, ki je bil, ko jo je opazil, od kraja trčenja oddaljen že kakšnega pol kilometra.
Policisti so kasneje večkrat pozivali morebitne očividce te cestne tragedije, da se javijo ali vsaj sporočijo kakšen koristen podatek o nesreči, a se ni javil nihče. Tako so bili prepuščeni "tehničnim" dejstvom; položaju vozil in sledem na cestišču ter izjavi enega izmed okoliških krajanov ob cesti, ki je videl, da "je en avto letel po zraku ... sicer pa je vse letelo po zraku, se kadilo in gorelo".
Tragična nesreča se je zgodila pri kraju Slatina, med viaduktom Slatina in predorom Pletovarje, na tako imenovani Sloveniki. Mlajšim bralcem naj pojasnimo, da leta 1992, ko se je ta nesreča zgodila, cesta med Mariborom in Celjem še ni imela elementov avtoceste, bila je razširjena dvopasovnica, tudi druga predora so začeli graditi šele dve leti po tej nesreči. Iz celjske smeri je bil pred predorom Pletovarje dvojni prometni pas, kjer je bilo dovoljeno prehitevanje, iz mariborske smeri pa je bilo po prihodu iz predora prav tako dovoljeno prehitevati. In prav za to naj bi se bil, podobno kot mnogi vozniki, ki po vožnji skozi predor komaj čakajo, da prehitijo kolono pred sabo, odločil italijanski voznik. A je pri tem očitno prezrl avto z nemško registracijo, ki mu je pripeljal nasproti, v njem pa sta bila poleg dveh otrok tudi voznik in sopotnica slovenskega rodu. Čelno trčenje je bilo tako silovito, da sta se vozili takoj vneli. V italijanski avto je nato trčila katrca, vsi trije avtomobili so skupaj z vozniki in potniki zgoreli. V trčenju preostalih dveh vozil, udeleženih v nesreči, so umrli še trije ljudje.
"Danes so prometne razmere na tem območju povsem drugačne, saj avtocesta omogoča veliko varnejšo vožnjo. Za nekatere je bila, žal, zgrajena prepozno," je v članku povzel Franček Kramer.
Trobec je umoril (vsaj) pet žensk
Kdo ve, kaj bi bilo, če razvpiti Metod Trobec v zaporu ne bi storil samomora. Ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da bi bil - če bi bil izpuščen na prostost - še naprej velika nevarnost za okolico. Trobec je bil zadnji človek, ki je bil leta 1980 v Sloveniji obsojen na smrtno kazen. "Če se ne bi bil obesil, bi najbolj zloglasni slovenski serijski morilec 5. marca letos odšel na svobodo, star bi bil 67 let," je 11. aprila 2015 zapisala Večerova novinarka Damijana Žišt.
Metod Trobec je bil obsojen zaradi umora petih žensk, čeprav nekateri zatrjujejo, da jih je imel na vesti še več. Novembra 1980 mu je sodišče zaradi petkratnega umora izreklo smrtno kazen, a ker v Sloveniji smrtna kazen ni bila izvršena že desetletja, mu je vrhovno sodišče septembra 1993 smrtno kazen spremenilo v 20-letno zaporno kazen. Trobec pa po prestani kazni ni prišel iz zapora, zaradi napadov na paznike in sojetnike je bil obsojen na dodatnih 15 let zapora. Država mu kazni sicer ni združila, četudi bi mu jo po zakonu morala. Kazen bi prestal leta 2020, a je junija 2006 v zaporu storil samomor.
Veljal je za zelo težavnega in nasilnega obsojenca, na sojetnike, ki so se sprehajali na dvorišču pod njegovo zaporniško celico, je metal lastno blato in steklenice z urinom. Uprava ga je večkrat za nekaj mesecev preselila v mariborski, ljubljanski ali koprski zapor. Strani črnih kronik je tako polnil vse od svoje aretacije septembra 1979 naprej.
Trobec je v Ljubljani oprezal za ženskami in jih zvabil k sebi domov v Dolenjo vas. Tam jih je posilil, zadavil, njihova trupla pa skuril v krušni peči. Trobčeve zločine so policisti odkrili, potem ko je avgusta 1979 v gozdu oropal in pretepel nemškega turista, preiskava tega zločina pa je pripeljala do grozljivega odkritja.
Atentat v Jurovskem Dolu, ki še danes buri duhove
"Sinočnji predvolilni shod Ivana Krambergerja, znanega dobrotnika iz Negove in političnega aktivista, že tretji to nedeljo, se je končal tragično. Približno ob 18.40 je pred gostilno Špindler v Jurovskem Dolu pri Lenartu ravnokar govoril kakšnim 100 ljudem, ko ga je z razdalje 150 metrov zadela krogla, najverjetneje iz lovske puške. Strel, sprožen iz neke hiše, ga je zadel tik nad srce, tako da je Ivan Kramberger izdihnil na poti v Zdravstveni dom v Lenartu (tja so ga odpeljali z osebnim avtomobilom)." Tako sta 8. junija 1992 poročala Večerova novinarja Srečko Niedorfer in Vojislav Bercko. Le dve uri kasneje so policisti prijeli Petra Rotarja. Rotar je na sojenju priznal, da je streljal na Krambergerja, ker "mu je šel na živce", v sklepni besedi pred izrekom sodbe pa je prišel na dan s teorijo, ki jo teoretiki zarot uporabljajo še danes: da je res streljal on, a da je morda v istem trenutku streljal še nekdo drug. O tem, ali je bil Rotar sploh sposoben streljati tako daleč in zadeti, so mnenja še danes zelo različna.
Peter Rotar je bil 31. avgusta 1992, torej slabe tri mesece po zločinu, obsojen na devet let zapora. Sodišče je sklenilo, da je Rotar streljal z okna svoje stanovanjske hiše, 63 metrov oddaljene od trga, policisti so našli tudi njegovo lovsko karabinsko puško Crvena zastava, kalibra 8,57, z daljnogledom, v ležišču cevi puške je bil še tulec, v cevi saje, na okenski polici hiše pa pokrov daljnogleda. Na njegovih rokah so bili sledovi smodnika, kar je pokazal preizkus, imenovan parafinska rokavica. Višje sodišče mu je kazen nato zvišalo na 12 let. Iz zapora je prišel leta 2001. Umrl je leta 2019, star 68 let.
