(TEMNA PLAT) Smrt bančnika pretresla Monako

Kneževina Monako in Monte Carlo kot središče, kjer se zbirajo najbogatejši ljudje na svetu, si zaradi svojega blišča, ki ga kneževina neguje, nikakor ne želi škandalov, kaj šele umorov ali sumljivih smrti ljudi iz sveta bogatih. A 3. decembra 1999 se je miniaturna država soočila z nenavadno, sumljivo smrtjo enega svojih najbolj znanih prebivalcev. V svojem skoraj tisoč kvadratnih metrov velikem stanovanju, bilo je nad prostori njegove banke, je namreč v vse prej kot običajnih okoliščinah umrl Edmond Joseph Safra, takrat star 67 let. Dolga leta je veljal za bančnika, ki je upravljal z denarjem najpremožnejših ljudi na zemeljski obli. Mednje je sodil tudi sam, v letih, ko je njegov posel cvetel, so ga bili namreč uvrščali med 200 najbogatejših ljudi na svetu.

Od Libanona do Brazilije

Safra se je z bančništvom ukvarjal že kot mladostnik. Njegov oče je leta 1920 odprl svojo banko v Libanonu in Edmond Safra je začel delati v njej, ko je bil star 16 let. Družina je živela v Libanonu, a njihove korenine so segale v Alep, v Sirijo in tamkajšnjo židovsko skupnost. Kasneje je družina svoje poslovanje razen v ZDA in Švico prenesla tudi v Brazilijo. V Braziliji se je Edmond Safra leta 1976 poročil z Lily, njej je bil to četrti zakon. Bila je zelo premožna, saj je po dokaj nenavadni smrti svojega tretjega moža podedovala vso njegovo premoženje, afero z Edmondom Safro pa so ji pripisovali že v času, ko je bila poročena.

Safra pa ni posloval le kot bančnik, ampak je ustanavljal družbe za investiranje in upravljanje. Za svoje stranke je skrbel v Monaku, Luksemburgu in Švici. Po pisanju angleškega The Guardiana v mesecih po sumljivi smrti Safre so se ves čas njegovega poslovanja pojavljale govorice in tudi sumi, da je povezan z mamilarskimi karteli in da preko svojih podjetij in bank pere denar. Leta 1957 so ga celo obdolžili trgovanja z drogo, a so obtožbe zavrgli. Ves čas njegove kariere močnega bančnika se je ukvarjal z upravljanjem depozitov svojih klientov, na depozitih je njegov bančniški posel tudi slonel, kar je v precejšnjem nasprotju z večino bank, ki svoje posle gradijo na kreditiranju. Novinarji ameriškega magazina New York so pet let pred Safrino smrtjo začeli preiskovati poslovanje njegove National Republic bank s sedežem v New Yorku - in kmalu so dobili podatke, da se "na cesti govori, da Safrina banka k skrivnostnim strankam pošilja kar oklepna vozila, da v banko pripeljejo ogromne količine gotovine". A je vse ostalo zgolj pri govoricah.

Od milijona do milijard

Niso pa bile govorice, da je Safra veliko posloval z Rusijo. Ni bila skrivnost, da so iz ZDA z letalom večkrat na teden v Rusijo vozili milijone dolarjev gotovine. A po nekaj letih, ko je v Rusiji leta 1988 zavladala velika kriza, je Safra zaradi tega izgubil ogromne vsote denarja. Delno naj bi bilo šlo celo za denar Mednarodnega monetarnega sklada, vendar ukrepov zoper Safrine banke ni bilo. Pojavljale so se tudi govorice o vpletenosti v medelinski kartel, o njegovi dvomljivi vlogi v času krize z ameriškimi talci v Teheranu in o tem, da je bil osebno povezan z enim najbolj razvpitih mafijskih šefov. A je vse ostalo pri govoricah, edino, kar je bilo dokazljivo z dokumentacijo, je bilo pranje denarja od trgovanja z drogo panamskega diktatorja Noriege. Kar je počelo tudi veliko drugih ameriških bank.

Nekaj let pred smrtjo je Safra prodal večino svojih bank in podjetij. Nekatere je kupila družba American Express, banke pa so v začetku leta 1999 prešle pod okrilje skupine HSBC, ene najmočnejših bančnih grupacij sploh. Govorilo se je, da je HSBC Safri plačala deset milijard dolarjev.

O sposobnostih Edmonda Safre priča na primer ustanovitev njegove Trade development Bank v Ženevi leta 1956. Do leta 1980 je od enega milijona dolarjev, s kolikor je banko ustanovil, njena vrednost zrasla na pet milijard dolarjev. Leta 1966 je v New Yorku ustanovil National Republic bank of New York in sčasoma postal tretja banka po številu poslovalnic, 80 jih je bilo na vseh koncih New Yorka (več sta jih imela le Chase Manhattan in Citigroup). Banko z enakim imenom je potem ustanovil tudi v Švici - in njegova mreža je bila tako široka, da je lahko ustregel vsem svojim še tako zahtevnim strankam.

Bolezen in smrt

Nekaj let pred smrtjo je Edmond Safra upočasnil tempo. Živel je med Monakom, Ženevo in New Yorkom ter francosko riviero, kjer je imel vilo, imenovano Leopoldina, ki je veljala za eno najdražjih nepremičnin sploh. Kmalu je zbolel za Parkinsonovo boleznijo in potreboval je nenehno skrb. Kjerkoli je bil, se je obdal s celo vrsto izurjenih varnostnikov, njegova bivališča so bila zavarovana na vse mogoče načine, ob sebi pa je vedno imel tudi medicinsko osebje.

Med zadnjimi je zanj začel skrbeti Ted Maher - Američan, ki je trdil, da je kot medicinski tehnik bil celo pripadnik zelenih baretk. Maher je bil poročen, delal je v neki bolnišnici. Splet naključij je botroval njegovi zaposlitvi pri Safri. Safrina soproga Lily je bila zadovoljna s tem, kar ji je Maher povedal o sebi, tudi na Safro je naredil dober vtis - in zaposlili so ga. Delal je za 600 dolarjev na dan, vsak mesec je dobil še deset tisoč dolarjev za stroške bivanja in hrane.

Vse je bilo videti idilično do 3. decembra 1999. Monaško policijo je dosegel klic, da v Safrinem stanovanju gori. Ko je policija prispela, jim je Maher povedal, da sta ga napadla dva zamaskirana moška in ga trikrat zabodla v trebuh, a na srečo rane niso bile globoke. Safra se je skupaj z medicinsko sestro Vivian Tannant zatekel v kopalnico, ki je bila istočasno tudi bunker oziroma varovano skrivališče. Po napadu na Maherja je stanovanje zajel požar, Safrina žena Lily pa je uspela pobegniti. Njena soba je bila povsem na drugi strani penthousa in tega dela stanovanja ogenj še ni bil zajel. Je pa trajalo skoraj tri ure, preden so gasilci in policija vdrli v stanovanje. Za Safro in medicinsko sestro je bilo prepozno, oba so našli mrtva. Safra je sedel v svojem fotelju, medicinska sestra je ležala na tleh. Kasneje so ugotovili, da sta umrla zaradi zadušitve z dimom.

Epilog

Takoj se je pojavilo nekaj vprašanj. Kje so bili varnostniki? Kako so vlomilci sploh uspeli priti v izredno dobro varovano stanovanje? Zakaj policija in gasilci niso v stanovanje vdrli prej in zakaj Safra ni želel iz skrivališča, ko so ga klicali po telefonu in rekli, da se lahko varno umakne? Kdo stoji za vsem tem? Dva dni so vsi ugibali, komu se je znani bančnik tako zameril, da je poskrbel za njegovo smrt. Najprej so nekateri s prstom pokazali proti ruski mafiji in proti nekim japonskim investitorjem. A policija ni našla niti povezave niti motiva. Potem se je izkazalo, da za vsem stoji ameriški bolničar. Da je z ognjem, ki ga je bil podtaknil v košu za smeti, želel povzročiti paniko - in on, bolničar, bi rešil Edmonda Safro, svojega delodajalca. Da bi torej izpadel junak. Maher je tudi podpisal priznanje, kasneje pa trdil, da sploh ne ve, kaj je podpisal, ker je bilo besedilo v francoščini. Pa ni bilo, se je izkazalo. Tudi ni znal odgovoriti, zakaj srajca, ki jo je imel oblečeno, ko naj bi ga napadli, ni strgana, kot bi morala biti, če so ga neznanci zabodli. In na videoposnetkih je bilo izbrisanih ravno tistih nekaj minut, ko naj bi ga bili napadli.

Kljub trditvam obrambe, da so za smrt Safre bolj kot Maher krivi gasilci in policija, ki so tri ure čakali, preden so vdrli v stanovanje, je sodišče Maherja spoznalo za krivega. Zaradi požiga, ki je imel za posledico smrt, je bil obsojen na deset let zapora.