Elizabeta Planinšič
V mestu Aix-en-Provence na jugu Francije se je pred dnevi začel eden najbolj odmevnih sodnih procesov, ki je v državi znova izpostavil problem spolnega nasilja in zlorabe zaupanja. Cyril Zattara, 47-letni samooklicani hipnoterapevt in učitelj plesa, je obtožen, da je v obdobju desetih let omamil in posilil najmanj štirinajst žensk ter snemal okoli dvajset drugih žensk med spolnimi dejanji, ne da bi one to vedele. Sojenje poteka za zaprtimi vrati zaradi zaščite identitete oškodovank, vendar javnost zaradi primera pričakuje širšo družbeno razpravo.
Zattara, ki je v priporu že od leta 2021, je delno priznal obtožbe – po uradnih podatkih je priznal deset točk obtožnice, povezanih s posilstvi. Sodna obravnava naj bi trajala najmanj dva tedna. Zaradi narave obtožb in pričevanj številnih domnevnih žrtev so se nekatere od njih zavzele za javno sojenje, a je sodišče ugodilo prošnji ene od oškodovank, da sodni postopek poteka brez javnosti.
Po podatkih preiskave naj bi Zattara žrtvam v pijačo podtaknil uspavala ali pomirjevala, da jih je spravil v stanje nezavesti in nato zlorabil, ko se niso mogle braniti. Policija je potrdila, da so toksikološki testi v vzorcih krvi in las več domnevnih žrtev pokazali prisotnost močnih uspavalnih sredstev. Izkazalo se je, da je večkrat izbral ženske, s katerimi je bil v prijateljskih ali intimnih odnosih, kar po mnenju preiskovalcev kaže na zlorabo zaupanja. Ena od oškodovank je že leta 2019 vložila prijavo, potem ko se je po seansi hipnoze pri Zattari, kjer je spila vino, ki ji ga je ponudil, zbudila in se deloma spomnila dogodka, vključno s spolnim napadom in bruhanjem. Forenzični testi so potrdili Zattarov DNA pod nohti in na spodnjem perilu te ženske.
Na njegovi elektronski opremi so preiskovalci odkrili fotografije in videoposnetke, na katerih so domnevne žrtve prikazane v stanju izrazite otopelosti med spolnimi dejanji. Ti dokazi, ki naj bi jih zbiral brez vednosti ali soglasja udeleženih oseb, so ključni del obtožbe.
Tiha epidemija seksualnega nasilja
Primer Cyrila Zattare se pojavlja v medijskem in pravnem kontekstu Francije v času, ko družba intenzivno razpravlja o spolnih zlorabah, manipulaciji in mehanizmih zaščite ranljivih oseb. Sojenje pogosto primerjajo z grozljivo zgodbo Gisèle Pelicot, ki je šokirala Francijo v letu 2024. Pelicotova je spregovorila o tem, kako jo je njen nekdanji mož Dominique Pelicot skoraj desetletje omamljal in dovolil, da jo je nezavestno spolno zlorabilo več deset moških. Pelicotov primer je razkril širšo mrežo zlorab ter izzval množične pozive k spremembam zakonodaje in družbene ozaveščenosti.
Pelicot je bil v tem primeru obsojen na 20 let zapora, zgodba Gisèle Pelicot pa je postala simbol odpora in razkritja tihe epidemije seksualnega nasilja, ki se pogosto dogaja v zasebnih odnosih ali pod pretvezo terapevtskih praks. Ta primer je pokazal, kako lahko prestopniki izkoriščajo zaupanje, da prikrijejo svoja dejanja, in kako pomembna je podpora žrtvam pri razkrivanju takšnih kriminalnih vzorcev.
Sojenje Cyrilu Zattari odpira še vprašanja o regulaciji alternativnih terapevtskih praks, kot je hipnoterapija, ki pogosto deluje izven strogih strokovnih standardov in nadzora. Kritiki opozarjajo, da bi moral biti strožji nadzor nad tem, kdo lahko ponuja storitve, ki vključujejo neposreden stik in zaupanje, saj so ranljive skupine lahko izpostavljene zlorabam. Poleg tega primer poudarja pomen učinkovite toksikološke preiskave, forenzičnega dokazovanja in zaščite prič v primerih spolnega nasilja.
Na francoskih ulicah so se že začele razprave o tem, ali lahko sedanja zakonodaja prepreči, da se takšni primeri ponovijo, in ali bi morali biti postopki pri takih obtožbah bolj odprti za javnost, da bi spodbujali širšo družbeno osveščenost ter preprečevali stigmatizacijo žrtev. Primer je znova odprl razpravo o vlogi hipnoze in alternativnih terapevtskih metod v sodobni družbi. Hipnoterapija v Franciji – tako kot v številnih drugih državah – ni strogo reguliran poklic, kar pomeni, da jo lahko opravljajo tudi posamezniki brez medicinske ali psihološke izobrazbe. Strokovnjaki opozarjajo, da takšne prakse, če niso ustrezno nadzorovane, predstavljajo tveganje za zlorabo, zlasti kadar vključujejo ranljive osebe ali intimne okoliščine.
V Franciji se že pojavljajo pozivi k strožji regulaciji hipnoterapije in podobnih dejavnosti
Zloraba avtoritete, nemočne žrtve
Pravosodni viri poudarjajo, da primer Zattara ni osamljen, temveč del širšega problema, v katerem storilci zlorabljajo avtoriteto, navidezno strokovnost in osebno bližino, da žrtve spravijo v položaj, v katerem se ne morejo braniti ali pozneje jasno rekonstruirati dogodkov. Prav ta izguba spomina in občutek krivde sta pogosto razloga, da žrtve dolgo ne spregovorijo. Psihologi opozarjajo, da žrtve, ki so bile zlorabljene, ko so bile nezavestne ali omamljene, čutijo še posebej hude posledice. Ne gre le za travmo zaradi samega dejanja, temveč tudi za dolgotrajen dvom vase, izgubo zaupanja v lastno zaznavanje in strah, da jim okolica ne bo verjela. Pri mnogih se simptomi pokažejo šele čez leta, največkrat v obliki anksioznosti, depresije ali posttravmatske stresne motnje.
Ravno zato so po mnenju organizacij za pomoč žrtvam ključnega pomena sodni postopki, s katerimi se jasno potrdi odgovornost storilcev in javno obsodi njihova dejanja. Čeprav je sojenje v primeru Zattara zaprto za javnost, ima že samo dejstvo, da je primer prišel pred sodišče, pomembno simbolno težo.
Če bo Zattara spoznan za krivega, mu grozi večdesetletna zaporna kazen, primer pa bi lahko vplival tudi na spremembe zakonodaje. V Franciji se že pojavljajo pozivi k strožji regulaciji hipnoterapije in podobnih dejavnosti, pa tudi k dodatnemu izobraževanju policije in zdravstvenega osebja za prepoznavanje znakov kemične omame.
