(INTERVJU) Slovenija nima nič največjega na svetu, zato pa ima veliko najlepšega

Če kdo, potem vidva poznata veličino sveta. A kdaj vseeno rečeta tisto znano: "Ah, kako je svet majhen!" ali se pogosteje strinjata, kako velik je?

Marjeta: "Ko piševa knjige, večkrat rečeva, kako je velik. Kako je vse mogočno in prostrano, veličastno. Saj kar je ogromno, je običajno tudi veličastno. V vsakdanjem življenju pa res večkrat: uf, kako majhen je."

Kdaj ga je bilo bolj prijetno raziskovati, danes, ko ga imamo skoraj na dlani, ali včasih, ko je bilo za potovanja potrebno veliko več truda in iznajdljivosti?

Marjeta: V prejšnjih časih smo morali več raziskovati, se pripravljati na pot, saj je bil dostop do informacij omejen. Ko si prispel na cilj, si kljub vsem pripravam doživel izjemno presenečenje. Zdaj pa se lahko na doživetje že vnaprej natančno pripraviš in s tem tudi na to, kar boš videl tam. Doživetje ni enako.

Karel: Da, v današnjih časih res lahko potuje velika večina ljudi. Ampak kljub vsej množici dostopnih informacij ljudje pridejo v neko novo okolje popolnoma nepripravljeni. In zato je prišlo do tega, da kamorkoli prideš, je vse enako. Enaki hoteli, enaka hrana, enake prodajalne. Ne znamo ceniti možnosti potovanja in drugačnosti, ki bi jo lahko izkusili. Da, včasih je bilo bolj razburljivo, a dosegljivo le za izbrance. Vprašanje pa, ali so bili tisti, ki si raziskovanja sveta niso mogli privoščiti in so bili zato omejeni na svoj življenjski krog, manj srečni. Danes greš za tri dni v New York, ga prehodiš, in ko se vrneš domov, se vprašaš, zakaj sem pravzaprav trošil denar, obremenjeval okolje z izpusti ... A tam si hotel jesti enak zajtrk, kot ga imaš doma.

Je pristna izkušnja vse bolj redka?

Marjeta: To je zelo subjektivno. Večina reče, da je bilo najlepše biti mlad. Res, ko smo bili mladi, je bilo potovanje drugačen izziv. Jaz sem bila pred tridesetimi leti v Oceaniji na Salomonovih otokih, kjer je moj brat delal na agronomski postaji. In medtem ko je on tam delal, sem sama raziskovala pristno okolje.

Vse je bilo kot stoletja nazaj, razen nekaj priseljenih Kitajcev, ki so s seboj prinesli svojo kulturo in hrano. Sicer pa primitivne koče in pridelovanje tara, kar je njihova gomoljasta poljščina, glavna hrana pred prihodom riža. Počasi so začenjali s kokosom in oljnimi palmami. Seveda ni bilo telefonskih povezav.

Sanjal je o poti okoli sveta

Izjemno doživetje. Pa vi, gospod Karel?

Karel: Kot mlad kmečki fant sem sanjal o potovanju okrog sveta. Želja, ki jo je bilo težko uresničiti, tudi zaradi službenih obveznosti, saj ko se zaposliš, si ne moreš privoščiti polletnega dopusta. Ko pa sem začel delati na univerzi, je bilo to mogoče v obliki sobotnega leta in jaz sem ga izkoristil na svoj način. Tako sem pred enajstimi leti uresničil to željo, povsem v lastni režiji in z javnim prevozom. Če rečem v sodobnem žargonu: vse z minimalnim ogljičnim odtisom. Izkušnjo sem bogato uporabil na predavanjih svojim študentom, pridobljen material je naredil predavanja bolj zanimiva, kot bi bila sicer. Želel bi kaj takega ponoviti, sploh pa bi bilo zanimivo primerjati.

Kako pomembna so potovanja za vas geografe?

Karel: Za geografa je najpomembnejši laboratorij domača pokrajina. V večji meri smo osredotočeni na tisto, kar se dogaja v našem prostoru. Za druge pokrajine so pristojni tamkajšnji domači geografi. Znanost se je v zadnjih desetih letih izjemno poenotila, in če se želiš uveljaviti v stroki, objavljati v znanstvenih revijah, moraš proučevati, kar proučuje mainstream znanstvenikov. Le tako si konkurenčen. Da bi geografija proučevala svet, kot ga je pred sto leti, tega ni več. Ni potrebe, da bi slovenski geograf na primer proučeval neke procese na Kitajskem. Za to so pristojni kitajski kolegi. Je pa zelo pomembno, da tuji geografi proučujejo naš pogled na njihovo stvarnost, ta je lahko zelo drugačen od domačega. To se ne bo nikoli poenotilo.

Kje je naša Zemlja v zadnjih letih doživela največje spremembe?

Marjeta: Zelo me zanimajo gore, visoki vrhovi. V mladih letih sem bila alpinistka, uspelo mi je tudi priti na Aconcaguo v Andih, no, prišla sem čisto pod vrh. Takrat sem imela možnost videti fotografije kolegice, ki je bila na istem mestu že deset let prej. Neverjetno! Ledeniki, ki so segali do nekega območja, so bili zdaj par sto metrov višje, v istem letnem času. Tudi ko sva midva prišla na Mer de Glace pod Mont Blancom, sva se, namesto da bi izstopili in se dvignili po ledeniku, morala spustiti po stopnicah nekaj sto metrov nižje. Tako se je zaradi odtekanja znižal ledenik. In še tisto so prekrili, zavarovali, da bi upočasnili taljenje. Zelo skrb vzbujajoče.

Lažen občutek majhnosti

Je izginjanje ledenikov ali taljenje večnega ledu po vašem mnenju eden najbolj skrb vzbujajočih procesov?

Marjeta: To je že žalostna posledica. Zelo skrb vzbujajoče je krčenje amazonskega pragozda ... še vedno. To so spremembe, ki jih je nemogoče ustaviti v potrebnem času, pogozdovanje je prepočasen proces, da bi z njim lahko kaj rešili. Na eni strani so spremembe, ki nam neposredno grozijo zaradi onesnaženosti, drugo pa so dolgoročne posledice. Skrb vzbujajoče je širjenje puščav. Nekatera ljudstva že zdaj živijo v nemogočih razmerah, ker so se klimatske razmere že tako spremenile. Poljedelstvo ne funkcionira, vodnjaki so presahnili ...

Karel: Svet nam daje lažen občutek majhnosti, tudi to je vzbuja skrb. Spremenilo se je komuniciranje, način prevoza - z izjemo Afrike je svet prepleten s prometnicami. Potuješ z lahkoto, z občutkom varnosti, enostavno je, informacije so dostopne, javni prevoz urejen, vozni red in cene lahko preveriš že doma. Internet je tako rekoč povsod na razpolago. A še vedno se lahko izgubiš, še vedno se ti lahko kaj zgodi. Tudi ta občutek varnosti je lažen.

Kaj menita o naravovarstvenih akcijah? Pred dnevi smo v Ljubljani gostili pobudnika akcije Obvarujmo prst.

Majeta: Da, na prst smo v mnogih ozirih kar pozabili. V skrbeh smo za vodo, za ozračje, za gozd, a na zemljo nekako nismo mislili, opozarjali.

Karel: Vsaka akcija ozaveščanja je pomembna, ker smo izgubili velik del stika z naravo. Hrane je dovolj v trgovini, vse se da kupiti, gremo lahko kamorkoli ... Ne zavedamo se posledic našega razkošnega življenja. Zato je vsakdo, ki opozarja, da stvari niso enostavne, da nas je na svetu veliko in da bi bilo dobro skrbeti za prihodnost, dobrodošel. Čeprav se gibanja izrabljajo tudi v politične namene, jih to ne bi smelo ustaviti, saj tudi politiki te težave slabo poznajo. Pomembno je, da se omogoči sodelovanje mladim, da se seznanijo z resnico o našem planetu.

Na vse najmogočnejše, kar planet Zemlja še vedno ima, nas opominja tudi vajina nova monografija Svet v presežnikih. Veličastna knjiga, ob kateri bralec ozavesti, kako majhen je človek in kako bogat je svet še vedno. Kako je nastala?

Marjeta: To je sicer druga izdaja knjige, a je bistveno drugačna od tiste pred desetimi leti. Sama ideja zanjo izhaja iz otroškega tekmovanja, kdo ve, katera je največja država, katera je najdaljša reka, najvišji slap, največje mesto. In ko sva pisala knjigo Države sveta, so posamezni presežki res izstopali. Zbirala sva jih, iskala in se potem lotila nove knjige. V novi izdaji sva morala tudi prilagoditi stil pisanja, saj so naju pri založbi Mladinska knjiga opozorili, da naj se izogibava dolgim tekstom, naj jo popestriva s poudarki, zanimivostmi, legendami, zgodbami. Skratka, naj narediva knjigo zanimivo. K temu je pripomogel tudi odličen izbor slikovnega gradiva.

Od kod sta črpala slikovni material in kako ob takšnem delu pisec najde najnovejše in kredibilne podatke?

Marjeta: Pred dvajsetimi leti, ko sva delala Države sveta, sva se v največji meri zanašala na Enciklopedijo Britannico, imeli smo tri močne vire. Ni bilo interneta. A zdaj je bilo podatkov skorajda preveč, zato je veliko dela s preverjanjem informacij.

Karel: Treba je poskusiti priti do primarnega vira. Če govorimo o narodnem parku Yellowstone, naj bi bila njegova uradna spletna stran najbolj zanesljiva. A v nekaterih primerih je nemogoče priti do primarnega vira. Recimo, ko govorimo o Grenlandiji ali o taljenju ledenikov, saj se s tem ukvarja na stotine znanstvenikov in ne delajo vsi po enakih metodah. Zato so podatki različni, čeprav verodostojni.

Preverjati smo morali tudi na stotine fotografij, sploh agencijskih. Ob tem smo ugotovili, da zapisana lokacija ni prava, da na sliki ni vrh, kot je zapisano, da so slike zrcalno obrnjene ... Za neke destinacije je zelo težko dobiti primerne fotografije, medtem ko jih je za druge neskončno veliko.

Pravite, da je knjiga bistveno drugačna od izdaje pred desetimi leti. Kaj je drugače?

Marjeta: Najbolj presežniki, ki so delo človeških rok, in populacija. Da, država z največ prebivalci je še vedno Kitajska. Spreminjajo se velikosti mest, metropolitanska območja, gradi se večja in večja infrastruktura. Še vedno ima največ presežnikov Kitajska, v veliko kategorijah je na prvem mestu.

Karel: Zraven Kitajskega zidu imajo še najdaljši most čez morje, največjo hidroelektrarno, tretjo najdaljšo reko, največje letališče in pristanišče. O tem, kako se spreminja svet - danes enega presežnika, ki smo ga zapisali v tej novi knjigi, že ni več. Največje tovorno letalo Antonov 225, ki je bilo ponos Ukrajine, so pred dnevi Rusi uničili na letališču v Kijevu.

Knjiga je doživetje na dlani

Včasih so bile enciklopedije na policah v vseh domačih dnevnih sobah. Kaj pa zdaj?

Marjeta: Žal jih ni. Saj že pri najinem sinu vidiva, da so računalnik, tablica in telefon vir informacij. Prav tako sami uporabljamo telefon za iskanje podatkov. A užitek v primerjavi z debelo knjigo ni isti.

Karel: To je bil tudi eden od naših namenov, da bralec dobi v roko zgodbo, ne le informacije. Tega doživetja ne daje noben računalnik. Sicer pa so podatki kompleksni, povezani, preverjeni.

S čim skušate pritegniti sodobnega bralca?

Marjeta: Morda z Nasinimi satelitskimi fotografijami. Fajn je videti te svetovne velikane ne le iz letala, ampak s satelitskih posnetkov, ki so vendarle nekaj posebnega.

Kaj pa slovenski presežki? Pravite, da nimamo nič največjega, imamo pa najlepše.

Marjeta: No, v svojem merilu imamo najvišjo zgradbo, najvišji vrh, največje mesto ... Največje presihajoče jezero v regiji, Cerkniško.

Karel: Tudi Postojnska jama je bila nekoč največja. Še pred osemdesetimi leti je bila najdaljša, dokler ni drugod napredovalo raziskovanje jam. Slovenija je v celoti absolutni presežek. Kot dežela! Ne smemo biti malodušni, da imajo drugi marsikaj večjega, saj nikakor nimajo tako lepih stvari, kot jih imamo mi. Predvsem pa imamo vse to na domačem vrtu. Iz Maribora lahko gremo na enodnevni izlet na morje, kar je za Američana, ki ne živi ob morju, popolnoma nepredstavljivo.

Marjeta: Žal pa imamo tudi nekaj slabih stvari - počasi ne bomo imeli več triglavskega ledenika, tudi mokrišč je čedalje manj. V preteklosti je bilo narejeno toliko škode, da tudi zavarovanost območij skoraj ne pomaga.

Kaj sta iz svojih rodnih krajev vzela v svet? Karel, vi ste iz Celja, če prav vem.

Karel: Sem iz Spodnje Savinjske doline, podeželski otrok. Tam smo presežnik le mi sami Savinjčani. (smeh)

Marjeta: Jaz sem iz Brežic, kjer radi govorimo, da smo iz spodnje Štajerske, ker nočemo biti Dolenjci. Meni so to še vedno ljubi kraji, kamor se bom vedno rada vračala. Ko se pripeljem z avtoceste in vidim vodovodni stolp, mi srce zaigra. (smeh)

Že dolgo je vajin dom Ljubljana, zakaj vama je všeč?

Karel: Ljubljana pa je med glavnimi mesti eno najlepših. Lepo je živeti tukaj, ker je majhna in narava je nekaj sto metrov od središča mesta. Pol leta sem študiral na Japonskem v Tokiu. Ko so mi po enem mesecu dovolili ven iz mesta, sem se vozil z vlakom tri ure, da sem prišel iz metropolitanskega območja in v naravo. Tako sem končno prišel do gozda. Pri nas v treh urah prideš iz Maribora na Dunaj. Žal tudi majhnosti, ki je lahko včasih zelo pozitivna, ne znamo ceniti.