Zoran Mijatović
Kar sedem let in 12,6 milijarde evrov naj bi Japonska in Mednarodni olimpijski komite (Mok) že namenila organizaciji letošnjih olimpijskih iger, ki so pod težo koronavirusa prestavljene na naslednje leto. Če bi vprašali širšo javnost, bi bila ta odločitev sprejeta še veliko prej, a na tem nivoju je šport velik posel in poteza bo imela svojo ceno. Da ne bi plačali dodatnih nepotrebnih penalov, so se organizatorji navezali na Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), njena priporočila in razglasitev naraščajočega širjenja pandemije. A zdravje športnikov seveda ni bilo edina skrb. Čeravno naj bi bile igre v Tokiu cenejše od Pekinga 2008 ali Sočija 2014, je ta dvotedenski festival športa v zadnjih desetletjih postal tvegan posel. Dobiček že dolgo ni več samoumeven, ravno obratno - Sarajevo 1984, Atene 2004, Peking 2008 in Rio 2016 so danes simbol propadlih, neizkoriščenih objektov in velikih izgub.
6,7
milijarde evrov je bil prvotni proračun Tokia 2020, računsko sodišče ga zdaj ocenjuje na 26 milijard.
5632
stanovanj je v olimpijski vasi, četrtina je že vnaprej prodana, nekatera tudi za milijon evrov.
80
tisoč prostovoljcev je zdaj nepotrebnih in deset tisoč hotelskih rezervacij.
