Tina Recek
Pred dobrimi dvajsetimi leti je imel Ljubljanski maraton 673 udeležencev, letošnjega se je udeležilo preko dvajset tisoč tekačev. Pred kratkim je bil v Izoli triatlon Ironman, za katerega je tudi vladalo veliko zanimanje. Zakaj se je v tem obdobju število udeležencev na rekreativnih tekmovanjih tako povečalo?
"Vse večjemu številu ljudi pomeni sodelovanje na tovrstnih prireditvah izziv. Z njegovim premagovanjem sebi in drugim dokažejo, da zmorejo. V tem ni nič slabega. Tak trend kaže, da postaja mnogim njihova telesnost pomemben del lastne identifikacije in prezentacije drugim. Morda to pomeni, da ljudje začenjajo razumevati, da duh ni ločen od telesa oziroma da vadba pomeni izboljševanje delovanja celotnega telesa, z njegovimi fiziološkimi in duševnimi funkcijami vred. Kar je pravzaprav precejšen korak naprej od pogosto napačno interpretiranega Descartesovega reka Mislim, torej sem. Smo namreč misleče telo, ne pa posoda za dušo. A si kljub temu zelo veliko ljudi še vedno lastno bitje predstavlja kot dvojnost duha in telesa. V vse večji skrbi posameznikov za svoje telo se morda kaže, da prihaja čas, ko se bomo tovrstnih zablod otresli.“
Ali take tekme doprinesejo k temu, da kdo, ki prej ni bil telesno dejaven, postane rekreativni športnik?
"Zagotovo obstajajo posamezniki, ki jim odločitev za sodelovanje na maratonih obrne življenje na glavo, zagrabi jih in po prvem maratonu ne nehajo. Vendar večina verjetno ni takšna. Mnogi po prvem maratonu naredijo kljukico na seznamu svojih življenjskih dosežkov in ne pretečejo nobenega maratona več. To sicer ni nujno slabo, če potem še naprej prostočasno tečejo in se ukvarjajo z drugimi športi. Na drugi strani je verjetno tudi zelo malo takih, ki po pretečenem maratonu preostanek življenja preživijo na kavču. Če množična športna prireditev spremeni življenjski slog vsaj enega udeleženca v dejaven življenjski slog, se jo splača organizirati.“
