Rozmari Petek
Sprehod po Prodih v Lučah je te dni poseben. Ob novem jezu je Sonja Strgar postavila razstavo, ki sodi v slikovito in zvočno kuliso Savinje, saj iz nje tudi izhaja. "Vsak dan, četudi samo deset minut, se sprehodim ob Sauni, kot pravimo Savinji in kakor so jo poimenovali v 11. stoletju. Voda je moja pomiritev. Nisem še našla kaj boljšega … Ta njena melodija, ki odnaša vse, kar ni naše. Njej se res lahko prepustiš. Včasih me ob tem kak naplavljen kos posebej nagovori, tako že 20 let za Savinjo nabiram razne naplavine, kamne, železo, in vse to sestavljam skupaj. Tam že vidim nov kos lesa, ga moram iti pogledat, kakšen je. Včeraj ga še ni bilo tukaj," pokaže na naplavljen košček lesa sredi precej bolj prazne struge Savinje. "Ni vsak najden kos uporaben, le nekaj odstotkov se izkaže za pravih. Vseh kosov, iz katerih sestavim skulpture, tudi ne najdem naenkrat. Morda enega najdem danes, drugega, ki bi sodil k temu prvemu, najdem šele čez kakšen mesec ali kasneje," opisuje avtorica.
Ostanki jeza so jo nagovorili
Po poplavah 2023 je bilo materiala ogromno. Delčke je shranila, delno z njimi opremila svoj Guesthouse S, sestavljanja večjih skulptur pa se je lotila mnogo kasneje. Tako ali tako mora ideja zoreti, doda. "Sploh pa takrat ni bilo toliko časa, da bi se temu lahko posvetila, sedaj pa so me ti ostanki jeza, ki je nekoč varoval Luče, nagovorili. To, denimo, je ostanek zapornice, ki je spuščala Mlinščico skozi vas Luče. Na njej se lepo vidi, kakšna je moč vode, kaj lahko naredi. Želela sem pokazati, kako smo takrat vsi po vrsti bili zelo majhni v primerjavi z naravo. Ljudi nagovarjam s svojim videnjem, dejansko pa si lahko vsak skulpturo predstavlja po svoje," poudari.
Če že gremo z avtorico po razstavi, je vsekakor dobrodošlo slišati njeno videnje. "Riba Faronika sem poimenovala ta del. Je iz ostankov jeza; macesen je iz leta 1820, ko je bil jez prvič postavljen. Najden kos je sam po sebi že spominjal na ribo. Faronika pa zato, ker je imela tri poslanstva. Če je zamahnila z repom, je bil potres. Če se je obrnila na hrbet kot tale tukaj, so bile poplave. Če je umrla, je bilo konec sveta." Njen najljubši kos pa je poimenovala Večno gibanje. "Perpetuum mobile je moj najljubši kos. Krog je od starega kolesa, kovane žeblje, ki sem jih uporabila pri sestavljanju, sem tudi našla ob vodi, enako kos mreže in tega 'ujetnika', zmečkano pločevino, ki pa v sredi skriva obliko srca in s tem zrnje upanja. Večno gibanje in večno upanje," opiše avtorica.
Večplastnost ljudi
Februarja letos je začela tudi kipariti; številni obrazi, ki so tudi del razstave na prostem, z mimiko opisujejo vsa čustva, skozi katera je po poplavi šla tako dolina kot posamezniki v njej. "Dejansko želim povedati, kako smo šli ljudje, udeleženci v poplavah, s kakšnimi občutki smo se spopadali. Prej smo bili brezskrbni, kasneje, ko je voda odtekla, smo se borili sami s sabo, z okolico. Gre za večplastnost ljudi ali samostojnega človeka, ko nas življenje izoblikuje in imamo kar veliko obrazov, vzponov in padcev."
Razstava na prostem bo na ogled vse do konca septembra, avtorica pa si želi, da morda na tem mestu, kjer je nastala in kamor najbolj sodi, ostane. "Narejena je iz delov in zgodb, ki jih reka že stoletja nosi skozi Zgornjo Savinjsko dolino. Razstava raziskuje odnos med človekom, reko, spominom in preobrazbo ter obiskovalca vabi k razmisleku o tem, kako nas tudi življenjske preizkušnje lahko oblikujejo v nekaj novega," zaključi umetnica.
Kjer ostanki ponovno zaživijo
Avtorica Sonja Strgar je svojo prvo razstavo pospremila z besedami: "Ob reki Savinji se že stoletja zbirajo naplavine – kosi lesa, kamni in kovina, ki jih je oblikoval tok vode. Vsak nosi svojo zgodbo. Bil je del drevesa, mostu, jezu ali brega. Narava mu je odvzela prvotno obliko, ne pa tudi spomina. Terraviva je prostor, kjer ti ostanki ponovno oživijo. Brez olepševanja in brez prikrivanja njihovih brazgotin nastanejo skulpture, ki govorijo o času, minljivosti, izgubi in ponovnem rojstvu. To niso predmeti, ustvarjeni iz novega materiala, temveč zgodbe, ki jih je narava pisala desetletja, človek pa jih je le nežno nadaljeval. Vsako delo je povabilo, da se ustavite. Da opazite razpoko, dotik vetra, sled vode in tišino, ki jo sodobni svet pogosto presliši. Terraviva ni le razstava. Je dialog med naravo, človekom in časom."
