Rozmari Petek
Včasih je življenje polno naključij. To je hotelo, da je Polona iz Celja tisto nedeljo, ko so v Solčavi domačini pripravili celodnevni dobrodelni dogodek, na katerem so tako s hrano in pijačo kot licitacijami doniranih predmetov zbirali sredstva za kmetijo Bukovnik, slučajno pomagala prijateljem v strežbi. Prostovoljno, jasno, je delala ves dan. In ko so se sodelavci v strežbi odločili, da bodo skupaj licitirali unikatno mizo, je tudi sama primaknila stotaka.
"Sledil je šok. Sodelavci, ki vedo, da se ravno selim, so mi mizo podarili. In to ne kakršno koli mizo – krasna je! Prav vidi se, da jo je nekdo naredil z veliko ljubeznijo," je opisovala Polona, ki je nato želela odkriti še avtorja mize. Izkazalo se je, da ne gre za mizarja, temveč ljubiteljskega umetnika Rada Weissa iz Okonine pri Ljubnem, ki ravno v teh dneh razstavlja več kot štiri tisoč svojih unikatnih izdelkov.
"Ni denarja, da bi to prodal. S tem bi prodal sebe"
Nekaterih izdelkov ne bo nikoli dal od sebe
"Natančneje, od leta 2017 do danes sem jih izdelal 4357," pojasni umetnik. Velika večina teh je še vedno v njegovi domači zbirki, saj se od svojega dela težko loči. Vrednost mize s tem še naraste. "Nekaterih izdelkov nikoli ne bom dal od sebe. Če pa lahko naredim še kakšno podobno stvar, povsem iste nikoli ne morem, potem jo lahko dam od sebe. Jo moram v kratkem nadomestiti. Sicer se počutim, kot bi sebe prodal zraven. Nekoč sem prodal en tak čevelj. A mi je nekaj manjkalo, dokler nisem naredil podobnega," opiše.
V kategoriji stvari, od katerih se ne bo nikoli ločil, je umetnina iz 300 let starega rumenega drena, ki jo je poimenoval Goreča ljubezen. "Na tem kosu lesa sem naredil izredno malo korekcij, vse je praktično naredila narava," opisuje unikaten kos, ki na eni strani prikazuje planinca. Ko Weiss kos lesa malo zavrti, hribolazec pred sabo objema mladenko, malo kasneje pa se z njo združi. "Ni denarja, da bi to prodal. S tem bi prodal sebe," poudari.
Bolj ko je les nepravilne oblike, poln bul, grč in drugih "mizarskih" nepravilnosti, raje ga ima. "Marsikdo v takšnem lesu ne vidi nič posebnega. Jaz pa sem tukaj videl indijanskega poglavarja, tukaj ptico, tukaj mačko," opisuje, ko se pomikava med eksponati. "Nisem samo jaz tisti, ki spreminja obliko lesa, pomaga mi narava. Ta začne z osnovo vizijo, potem pa vidim, kaj bo iz tega nastalo. Veje se ponudijo kot roke, noge … Tako je nastala ta drsalka, pa Urška in povodni mož. Zanimiv je tudi ta eksponat. Breza nad Dobrovljami je imela tako težko bulo, da je niti dvigniti nisem mogel, zato sem jo prežagal na pol. Slučajno sem zarezal počez v bulo, čeprav nisem niti slutil, kaj se skriva pod lubjem. Ko sva z ženo postrgala lubje, pa vidite, kaj se je na prežaganih delih pokazalo … Parlament sem to poimenoval. Lepo vidni posamezniki se vsi grebejo, eden drugemu nekam lezejo (to je zelo nazorno razbrati iz lesa, op. p.), vsi bi radi bili na vrhu in delajo cirkus. In vse to mi je spet ponudila narava, sam sem naredil le manjše korekcije obrazov," pojasni. Preden koga kaj zaskrbi - nihče od poslancev se ne more prepoznati, ker so njihovi obrazi skriti. "Tak izdelek je samo en na svetu in spet ni denarja, da bi se mu odrekel," doda.
Iz 176 vrst lesa, od tega 50 eksotičnih
Se je pa odrekel "bogecu". No, ne prehitro potegniti zaključkov. "Podjetniku Rihterju sem za 35-letnico naredil 'bogeca', 2,7 metrov visokega, ki ga ima danes pred pisarno. Narejen je iz enega kosa hruške. Samo enega takšnega sem naredil. Takrat, ko sem ta kos, ki ima 100 kilogramov, kakih dvestokrat obrnil, sem bil najbolj zbližan z Bogom, saj sva se pri obračanju tesno objemala," šegavo doda. Enakega križa ne bo nikoli več naredil. Tudi ni človek, ki bi delal po naročilu. "Pri meni ni vprašanja, kdaj začneš z drugim izdelkom. Mene spodbuja veselje do ustvarjanja," še pove.
Z veseljem pa obiskovalcem ob vsakem izdelku opiše celo pot, kako je ta nastal. Denimo, kako je narava na češplju oblikovala moški ud, ker se je pač vrv, ki so jo za obešanje perila napeli po drevesu, tako zarezala v vejo, da je ta na tem delu nabreknila. "Če nekoga izdelki zanimajo, če vidi v njih nekaj več kot le les, si zanje vzamem čas. Štiri ure se samo enemu posvetim, če je treba. Toliko sem si ga včeraj vzel za človeka, ki je dejal, da je prepotoval že celo Evropo, pa še nikjer ni na enem mestu videl toliko dovršenih izdelkov iz toliko različnih vrst lesa. Imam 176 vrst lesa, od tega 50 eksotičnih s celega sveta."
Še zgodba o gumbih
Nekoč je Rado Weiss v delavnici našel tri gumbe. Kaj z njimi, ti ne sodijo sem, je pomislil. "Bom jih začel zbirati, sem si rekel, in poiskal še druge po predalih, pri sosedih, sorodnikih. V štirih mesecih sem jih zbral štiri tisoč. Iz njih – nekaj sem jih iz najstarejše samorodne trte izabele naredil še sam – sva z ženo sestavila galaksijo. V njej je 3699 gumbov, med njimi ima najstarejši letnico 1823. Ker je nekaj gumbov še ostalo, sva naredila še globus. Vsega skupaj sva vgradila 8075 gumbov. Izdelek je bil končan 22. 2. 2022, in ker zapisujem zaporedne številke prav vseh mojih unikatnih izdelkov, je naključje hotelo, da je prav to izdelek številka 2222."
"O čemerkoli drugem bi ga spraševali, Rado ne bi dolgo govoril. Če ga vprašate o njegovem delu, pa lahko res govori ure in ure," doda žena, ki mu večkrat pomaga. Dopusta zanju ni, sprostitev jima daje les. Vsaj zadnja leta, ko se je Rado Weiss upokojil in je brusilno delavnico prepustil sinu, sam pa se ponovno posvetil oblikovanju lesa, ki ga je navduševalo že kot otroka. "Ta šah sem pri trinajstih letih izrezljal z žepnim nožkom," pokaže na neverjetno natančno izrezljani set kraljeve družine in kmetov. Tu in tam še zdaj kakšen nenavaden kos lesa, ki mu ga prinesejo, "odsluži" z brušenjem, s katerim se je preživljal. "Sploh mizarji veliko nosijo brusiti orodje. In les, ki je zanje neprimeren, mi je najbolj zanimiv. Sploh, če ima bule."
Večji del Weissove stanovanjske hiše zapolnjujejo leseni izdelki. Te dni, do septembrskega srečanja velike družine Weiss, bodo po predhodnem dogovoru še na ogled, potem pa se jih vsaj nekaj spet shrani v škatle.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
