Branka Bezjak
Križanko je tisto dopoldne, tik pred našim obiskom, že rešila. To za Sonjo Juriga Šilih namreč pomeni, da se je dan začel dobro. Pomembno ji je tudi, da križanko reši hitro, nekje v dvanajstih minutah. Tudi če se zjutraj odpravi po opravkih, vzame časopis s seboj in križanko reši zunaj, ob kakšni kavici. "Če je ne uspem rešiti v celoti, nisem najbolj srečna. Če jo, nato preberem še horoskop, najprej za svoje znamenje, potem še za hčerko, sina in snaho. To je vsak dan enako," doda z nasmehom.
Naročnica Večera je bila že v prvem letu izhajanja njena babica: "Takrat sem bila stara štiri leta. Spomnim se, da je bil pes zmeraj nemiren, ko je prišel raznašalec. Tako je stara mama takoj vedela, da je prišel časopis. Zatem smo morali biti otroci tiho, ker je ona brala." Kasneje so bili naročniki tudi njeni starši, sedaj časopis že na njen naslov prihaja dobrih 52 let.
Brati ga začne na zadnji strani, kjer najprej prebere rubriko Ljudje in dogodki, ob petkih tudi kolumno vremenarja. "Potem obrnem list in samo ošvrknem osmrtnice z upanjem, da med njimi ni koga, ki ga poznam. Nato pogledam Pisma bralcev, zatem obrnem časopis na prvo stran. In ob tem vsak dan pomislim, zakaj je Večer črn? Zakaj ne bi pisalo Večer v kakšni drugi barvi? Morda v oranžni in še zeleni zraven, si mislim." Črne barve ne mara, nikoli ni nosila črnih oblačil: "Mislim, da barve vplivajo tudi na razpoloženje."
Če zjutraj rešim Večerovo križanko, se dan začne dobro
Vesela je, če so na prvi strani pozitivne zgodbe, rada bere reportaže, kakšne potopise. Zaradi svoje usmerjenosti na lepše plati življenja, črne kronike skorajda ne bere. Tam na hitro preleti le kratke vesti, doda.
Zelo blizu so ji lokalne novice, manj zunanja politika. "Zame mora biti veselo in mariborsko. Naj bodo slabe novice na drugih straneh, ne na prvi. Zelo rada sem brala Braca Zavrnika, njegove kolumne v tedniku 7 dni. Ko sva se srečala, je zmeraj vprašal, ali sem prebrala, kar je napisal." Kupuje tudi revijo Lady, da je "na tekočem" z dogajanjem na družabni sceni. "Sicer ničesar ne vem, ko pridem v žensko družbo," se pošali.
Nekaj prispevkov si je iz Večera tudi izrezala, nekaj starih številk prihranila. "Ko ste me prosili, da malo pobrskam, ali imam kaj, sem našla to, a najprej nisem vedela, zakaj sem shranila. Potem sem ugotovila, da sem nekatere prispevke napisala jaz, in sicer o preventivi oziroma o pomenu zdravih zob. V časopisu, ki je izšel 14. maja 1991, je na primer prispevek z naslovom Kako bolje skrbeti za zobe? Na pobudo primarija dr. Adolfa Drolca, ki je pravzaprav iz nič ustvaril mariborski zdravstveni dom, smo osveščali, kjer smo le lahko. Pri tem sem sodelovala z Večerovim novinarjem Milanom Golobom, za katerega rečem, da je bil moj novinar," razloži.
Vesela je, da so tudi takšne preventivne aktivnosti pripomogle, da so imeli dobre rezultate, da je bilo malo izpuljenih zob, malo zalivk, zobje pri pacientih lepo postavljeni. Gospa Sonja Juriga Šilih je bila namreč vso delovno dobo, 40 let, v zdravstvenem domu zobozdravnica za otroke in mladino, obenem pa je 22 let vsaj dvakrat na teden delala tudi v Lenartu. In seveda še danes rada govori o svojem delu: "Dobre rezultate smo imeli, hoteli smo povedati, da je že en sam zob lahko katastrofa za zdravje celega telesa."
V vseh teh letih je pri svojem delu spoznala veliko ljudi, celotne družine, računa, da je imela v teh letih kakšnih deset tisoč pacientov (skoraj toliko, kot je bilo rešenih Večerovh križank): "Ko grem skozi mesto, poznam skoraj vsakega drugega. Ker torej srečujem številne ljudi, mislim, da moram tudi zaradi tega imeti veder obraz, da ljudje ne pomislijo, da je kaj narobe." Pove, da tudi na Večerovih ilustrativnih fotografijah ali Utrinkih prepozna kakšnega svojega znanca.
Blizu nje je živel še en naš nekdanji novinar, Lojze Smasek. "Ko ga je nekoč iskal nek novinar iz Ljubljane, sem povedala, da bo gotovo prišel okoli 13. ure in da bo vedel, ko bo zagledal zelo šarmantnega gospoda. In tako je tudi bilo. Smasek pa mi je nato rekel, da je bil zelo presenečen, da sem ga tako opisala."
Ker živi v središču Maribora, gre praktično vsak dan skozi mesto, na tržnico, tudi ko sta tam samo eden ali dva prodajalca. "Tako kaj izvem." Pa na Lent, ki ga tudi velikokrat fotografira in je tako tudi dokumentirala, kako izginjajo krogle s skulpture na Vojašniškem trgu. Po prenovi ji je všeč. Skrbi jo le, da labodi ob stopniščih nimajo dovolj zelenja. Dodajmo še, da prav ona skrbniku Najstarejše trte Stanetu Kocutarju priskrbi semena maka, da ta potem tako lepo cveti pod trto.
Čas ji krajšajo tudi njeni bližnji, ponosna je na oba vnuka. Občasno obiskuje tudi gledališče, redno enkrat na teden telovadi, je tudi članica Soroptimist International Humanitarnega kluba Maribor, nasploh je torej še zelo aktivna: "Res vsak dan veliko hodim, moram." Nenazadnje pa "telovadi" tudi tako, da do svojega stanovanja premaguje stopnice v četrto nadstropje. "Imam nakupovalni voziček in si pomagam, da si prinesem nakupljeno. Sicer pa si je treba narediti načrt, kaj boš počel, da se ne zasediš in obstaneš za štirimi stenami," razlaga svoj pogled na življenje.
Tudi iz svojega stanovanja ima prelepe razglede. Na eni strani na Kalvarijo in Piramido, na drugi, kjer ima balkon, ki je poleti poln rož, na Pohorje. "Zelo rada s telefonom fotografiram svoje rože in fotografije nato prenesem na tablico. Poglejte tole, kaj mislite, da je to?" me postavi pred izziv. "Nočna smuka na Kopah," odgovorim. "Res je, bravo! Večina jih reče, da je to Areh, ampak ne, celo do Kop se vidi. In to je bila takšna lepa noč, sedaj vsem pokažem to fotografijo," se razveseli.
In da prijeten pogovor še zaključiva z mislijo o Večeru. "Večer mora obstati, naj vam zagotovijo prostore, kjer boste lahko dobro delali, pisali svoje misli, da bo Mariboru v ponos in bomo še naprej uživali v teh vsebinah. Maribor si kot drugo največje mesto v državi zasluži, da ima takšen medij. Ljudje se navežemo tudi na novinarje in sedaj bom lahko, ko bom videla kakšen vaš zapis, rekla - to pa je moja novinarka!"
