(INTERVJU) Robert Hrgota: "Domen je odrasel, dojel, da le talent ni dovolj."

Ko se je že zdelo, da nihče ne more preseči Gorana Janusa, se je zgodil - Robert Hrgota. Decembra 2020 je bil na svetovnem prvenstvu v poletih v Planici po sporu med Timijem Zajcem in takratnim trenerjem Gorazdom Bertoncljem postavljen za začasno rešitev, ostal je vse do danes. Skorajda ga ni skakalca moderne dobe, ki ne bi pod njegovim vodstvom osvojil kakšega globusa ali medalje na največjih tekmovanjih - od vseh treh bratov Prevc do Anžeta Laniška, Timija Zajca, Lovra Kosa, Žige Jelarja ... S tem je Velenjčan pri le 37 letih praktično "obrnil" trenersko igrico, če mu že v športni karieri ni uspelo povsem na vrh. No, z mladinci je sicer bil na prestolu, saj je s Primožem Rogličem, Jurijem Tepešem in Mitjo Mežnarjem leta 2007 postal ekipni mladinski svetovni prvak. V svetovnem pokalu je najvišje prilezel do 18. mesta leta 2014, osebni rekord v Planici je postavil pri 210 metrih, a za kaj več niso sodelovala kolena. Po dveh operacijah križnih vezi je pri 26-ih zaključil športno pot in se podal na trenersko, kjer našim skakalcem prinaša mirnost, ki jo črpa iz zasebnega življenja. S partnerko Talito, hčerjo skakalnega inovatorja Petra Slatnarja, sta dolgoletno zvezo pred slabima dvema letoma nadgradila in povila sina Izaka. 

Robert, kaj za vas in vašo ekipo pomeni Planica? Nagrado za opravljeno delo? Odrešitev po dolgi sezoni? Kaj tretjega ...?

"Hja, kar oboje od naštetega. Za nami je res že dolga sezona s številnimi vrhunci. Res že odštevamo dneve, da pridemo do Planice. Je pa to za nas nagrada, da lahko nastopiš v finalu svetovnega pokala doma pred svojimi navijači, sploh po takšni sezoni, kakršna je bila letos."

Ali to hkrati nalaga tudi pritisk, da morate takšne, najboljše predstave pokazati tudi doma?

"Saj doma vedno želiš pokazati največ, a to je pozitiven pritisk. Tak, ki je samo dodatna motivacija. Vselej je bilo tako, da, ne glede na takratno formo, smo v Planici pokazali največ, kar smo lahko."

Ja, v Planici smo videli že tudi četverne slovenske zmage, po drugi strani pa je prav neuspeh na SP-ju 2020 v Planici vas ustoličil kot trenerja. Tu se torej veliko lomi in predvsem veliko pričakuje ...

"Ja, saj se bo nenazadnje še vedno bila bitka za mali kristalni globus, pa tudi za končne razvrstitve v svetovnem pokalu. Motivacije in fokusa torej ne bo manjkalo, čeprav gre za zadnji tekmi sezone. Omenili ste Planico z decembra 2020; tisto je bila neka druga Planica. Marčevska je le marčevska. Ne glede na takratne dogodke smo kasneje doživeli veliko lepih Planic s številnimi vrhunci. Prav zato jo imamo vsi v pozitivnih mislih. Tako bo tudi letos, ko si želimo biti najvišje ter čim večkrat skočiti na oder za zmagovalce."

Omenili ste, da so slovenski skakalci v Planici vselej kandidirali za vrh, tudi če sezona ni bila najboljša. Podobno lahko rečemo tudi za druge letalnice. Zakaj smo torej Slovenci tako dobri v smučarskih poletih, ko pa so treningi na letalnicah itak nemogoči? Ali gre res za nek poseben sistem treniranja, ki je soroden norveškemu in ki se nekoliko razlikuje od avstrijskega ali nemškega?

"Zagotovo ima nekaj zveze s tem način skakanja in treniranja, ki se je izoblikoval skozi leta. Gre torej za bolj agresivno tehniko. Mi smo sicer v zadnjih letih naredili nadgradnjo tudi na manjših skakalnicah, kar se pozna na ekipnih rezultatih. Pomembno je, da nisi dober samo na letalnicah in velikankah, ampak na vseh napravah. Se pa pojavlja trend, da je vedno več nacij konkurenčnih. Ko letos naši fantje niso bili stoodstotni, smo imeli težave. Tudi zaostajali smo. Vrh je vse bolj izenačen, način skakanja se vedno bolj približuje istemu idealu in zato je tudi za naprej treba biti pozoren, da ostanemo močni v poletih, ob tem pa konkuriramo na manjših skakalnicah."

Kako se sicer ta vikend v Planici počutite vi osebno in skakalci? Zdi se, da ste v teh dneh središče Slovenije, s statusom v slogu rock zvezdnikov. Predvidevam, da je to obdobje biti v vaši koži res nekaj posebnega ... Kako doživljate ves ta pomp?

"Pa dobro, ta naslov zvezdnikov imajo morda fantje, ne jaz. Kar se mene osebno tiče, nimam takšnega občutka. Še vedno je vse zelo sproščeno. Me pa seveda veseli, ko vidim toliko navijačev in podpornikov. To nam daje neko motivacijo in zagon. Ne glede na to, kakšna sezona je bila za nami, vselej je bilo pod Poncami lepo število ljudi in ne dvomim, da bo tako tudi letos. Veseli me, da to, kar počnemo, privablja, veseli in zabava toliko ljudi. To je tisto, kar te poganja naprej. Po drugi strani pa te tudi pomirja, saj sezono zaključuješ doma ob veselih obrazih navijačev. Ne glede na ves pomp pa jaz zmeraj ostajam z glavo pri tehniki, izboljšavah in podobno (smeh)."

Povejte nam, kakšne izboljšave pa je storil Domen Prevc, da je v zadnjem letu malodane nepremagljiv? Ko ste pred začetkom sezone dejali, da on velja za merilo v reprezentanci, se je to zdelo celo razlog za skrb, saj je tradicionalno sezone začenjal slabo in formo stopnjeval proti koncu sezon, ko so na sporedu letalnice. A letos ni popustil niti za ped in ostaja konstantno na vrhu ...

"Pri Domnu se že zadnji dve, tri leta odvija  proces transformacije. Odrasel je, dojel, kaj je potrebno storiti za vrhunski rezultat. Dojel je, da samo talent ni dovolj. Ker vemo, da ga ima in s katere družine prihaja, s čimer mu je bilo marsikaj že dano. A to v modernem športu ni dovolj. Konstanten način dela, ponavljanja so ključ, da zgradiš celoto in da ti pridejo določene stvari v podzavest, v mišični spomin. In tako potem na televiziji to morda izgleda enostavno, a je v to vloženega veliko dela in truda. Veseli me, da se to od lanskega januarja tudi vidi z rezultatsko krivuljo navzgor. Že pred tem pa je moral Domen nekatere stvari urediti in spremeniti. Veseli me, da so te spremembe prinesle rezultat. Tako je Domen dokazal, da se da s pravim načinom dela marsikaj narediti."

Torej, če strnem, je Domen začel delati več in predvsem bolj pametno? 

"Morda ne toliko več, kot ... Saj vemo - hudič je v malenkostih. Vsi trenirajo, izvajajo vaje itd. Če želiš biti najboljši, je treba še neke določene detajle spremeniti, prilagoditi. Kar se tega tiče, si je Domen zelo dobro postavil prioritete, kako mora funkcionirati profesionalni športnik. Je pa vsako leto starejši, bolj zrel in verjamem, da se bo zato še bolje lotil teh stvari."

A smučarski skoki so en tak specifičen šport, pri katerem smo se naučili, da šampionski zaključek ene sezone še ne pomeni avtomatsko dobrega začetka druge. To smo že videli tudi pri Petru Prevcu, Rjojuju Kobajašiju ... in malodane vseh ostalih vrhunskih skakalcih. Torej tudi od Domna ne moremo kar pričakovati ponovitve te sezone. Zakaj je tako? 

"Ja, definitivno je, kar se tega tiče, pri nas res ena specifika. Le redki so športniki, ki so se par sezon obdržali v samem vrhu, denimo med top tri. V smučarskih skokih se stvari hitro spreminjajo, razvijajo, vedno moraš biti v koraku s časom, kar se tiče same opreme, tehnike, priprave ... Velikokrat se trudiš še preveč, pa zato namesto koraka naprej storiš dva nazaj. In potem padeš v začaran krog, ko ni napredka, glava začne razmišljati, kaj se dogaja, pride do tenzije, ko telo in glava več nista sproščena ... Težko je potem izvajati stvari pravilno z občutkom. Saj veste - v skokih radi omenjamo to besedo, občutki. In ko jih ne najdeš, prideš v fazo, ko tudi ne vidiš več izhoda. Med sezono pa ni veliko časa, da bi kakšne stvari spreminjal, in potem gre lahko cela sezona po zlu. V skokih je zato pomembno, da se ob pravem času ustaviš, umiriš, a saj veste, kako je v športu - želja je zmeraj priti na vrh. In potem z glavo sami sebe prehitevamo ter se zaletavamo z glavo skozi zid."

Ker sem že omenjal Petra - z njim ste tekmovali, ga tudi trenirali, enako kot Domna. Po novem ju druži ena šampionska, skoraj edinstvena sezona. V čem sta si brata najbolj podobna, v čem različna? Bi se dalo potegniti kakšno vzporednico?

"Zelo podobno razmišljata o samih ciljih. Ko vesta, kaj želita, ko si zastavita cilj, stremita k temu. Znata izolirata zunanji hrup in se osredotočita le nase. Vemo, da je lahko motečih faktorjev zelo veliko. Da znaš biti dlje časa osredotočen na eno stvar in da nimaš čustvenih nihanj, je pomembna vrlina. V tem sta si zelo podobna. Vsi, ki imamo brate ali sestre, pa vemo, kako zelo smo si lahko tudi karakterno različni. In tudi zanju velja enako. Karakter dela posebnega vsakega od Prevcev." 

Kakšna anekdota, kak detajl, v čem sta Peter in Domen kot dan in noč, denimo?

"Huh ... Tako iz glave ... Peter je bolj umirjen, Domen pa igriv, navihan. A tudi Domen zdaj odrašča in deluje vedno bolj zrel."

Leta delajo svoje ...

"Očitno. Tudi on postaja 'fejst' dečko, 'fejst' fant. Saj ne, da prej ni bil. A zdaj je res postal odrasel moški (smeh)." 

Kako pa ocenjujete sezono naših ostalih fantov? Anže Lanišek je spet prišel do nekaj zmag, se pa zdi, da smo malce izgubili Timija Zajca, predvsem pa četrtega člana ekipa ... Ali pa smo se v preteklih sezonah razvadili, da moramo imeti vsaj štiri nekje blizu vrha?

"Ne, saj tudi meni kot trenerju je zelo pomembno, da imamo močno ekipo. Konec koncev je Anže Lanišek še vedno v igri za visoka mesta v skupnem seštevku, kar pomeni vrhunsko sezono. Je torej na ravni, ki jo od njega pričakujemo, konec koncev pa ima tudi zlato olimpijsko medaljo. Kar se tiče Timija ... Na novoletno turnejo je prišel v dobri formi. V Oberstdorfu je bil drugi le za Domnom, a potem je sledila diskvalifikacija ... Do tiste tekme so bili vsi trije fantje odlični, Anže je bil na omenjeni tekmi deseti, potem pa ... Diskvalifikacija je Timiju povsem odrezala krila. In potem prideš do tiste točke, o kateri smo se prej pogovarjali - ko se nekako zapleteš in ne najdeš rešitve. Tako smo tudi Timiju med tekmami v Oslu pustili, da trenira doma in najde prave občutke pred Planico, da bo tam spet tisti Timi, ki ga želimo vsi videti. Se pa strinjam, da nam je manjkal konstanten četrti skakalec. Sploh če pogledamo na poletne rezultate. Takrat sta zelo dobro delovala tako Žiga Jančar kot Lovro Kos, oktobra pa tega niste uspela prenesti na zimsko sezono. Spet malenkosti. Iskala sta se, lovila ... In ko še imaš v ekipi nekoga, ki je zelo uspešen, želiš storiti priključek. A če to narediš prehitro, se začnejo domine podirati."

Pa še kakšna beseda o vas - v dobrih petih letih dela ste postali v marsikaterem kazalniku najuspešnejši trener v zgodovini slovenskih smučarskih skokov, ekspresno presegli celo malodane legendarnega Gorana Janusa. In to že pri 37 letih. Lahko bi rekli, da ste "obrnili" trenersko igrico. Kako gledate na vse to?

"Pred začetkom tega petletnega obdobja na funkciji si nisem niti upal predstavljati, da se bodo vsa ta leta odvila tako, kakor so se. Seveda so za rezultate v prvi vrsti zaslužni športniki, mi kot trenerji jim le pomagamo. Morda se bom nekoč, ko bom starejši, ozrl nazaj in občudoval, kaj vse smo dosegli, zdaj niti ne. Zdaj delamo, treniramo, 'šibamo' dalje, iščemo rešitve za fante, ki jim ne gre ... "

Se je pa govorilo, da na vaš naslov zavoljo uspehov že prihajajo ponudbe s tujine. Kako je s tem? 

"Veste, mi trenerji smo na skakalnici ves čas skupaj. Ves čas se pogovarjamo, debatiramo, predlagamo ideje ... Torej na splošno smo ves čas v stiku. Kar pa se tiče samih ponudb - še nihče ni prišel s pogodbo. So pa nekateri že prišli malce potipat, kakšna je situacija. A to je nekako stalnica, sploh pri trenerjih, za katere se ve, da se jim izteka pogodba, in to po olimpijski sezoni, ko bi marsikje radi začeli z novim olimpijskim ciklom. Bomo videli, kako in kaj. Seveda se pogovarjam tudi s slovensko smučarsko zvezo. Poskušamo najti rešitev. Predvsem pa je pomembno, da fantje želijo delati z mano oziroma nami, trenerskim štabom, ter obratno. To je še bolj pomembno kot uradni dogovor. Predvsem mi s fanti moramo najti skupni jezik, cilje in motivacijo, potem bo pa vse ostalo lažje."

In ko se bo sezona končala, vi pa, kjerkoli že, podpisali novo pogodbo - kje si boste spočili po še eni šampionski sezoni? Greste kam na dopust, potovanje, se boste kako drugače nagradili?

"Zagotovo bo nagrada, da bom čim več časa preživel doma s partnerko in sinom. Zagotovo bomo šli tudi nekam na dopust, a bolj kot lokacija je pomembno, s kom bom. Torej najbližji, ki sem jih čez zimo malce zanemaril oziroma jim posvetil manj časa. Sin je zdaj star leto in pol, tako da prihaja ravno obdobje, ko že komunicirava. Lepo obdobje."

Predvidevam pa tudi, da imate potovanj po takšni sezoni že malce čez glavo ...

"Haha, res je. To je ironija; ko se zaključi sezona, bi morda družine končno rade šle z nami na dopust, mi iz karavane pa bi še najraje bili malo doma na kavču (smeh). Ampak ja - saj potem najdeš kompromis. In greš na dopust."