Za prebivalce Grenlandije, ljudstvo Kalaallit, se je novo leto začelo v znamenju geopolitične negotovosti. Ameriški predsednik Donald Trump je ponovno obudil svoje ambicije po prevzemu nadzora nad največjim otokom na svetu. Na nedavni tiskovni konferenci je jasno nakazal, da namerava uresničiti svoje načrte, "če jim je to všeč ali ne", pri čemer je dodal, da se to lahko zgodi "na lep ali na težji način".
Te izjave so sprožile val zaskrbljenosti na severu, kjer domačini tovrstne poteze razumejo kot grožnjo njihovi demokraciji in samoupravi. Zdi se, da je tokratni pritisk Washingtona bolj konkreten in organiziran kot v prejšnjih letih, kar med prebivalstvom povzroča občutek ogroženosti.
V poskusu umiritve razmer je v sredo v Washingtonu potekalo srečanje. Zunanja ministra Grenlandije in Danske, Vivian Motzfeldt in Lars Løkke Rasmussen, sta se sestala z ameriškim državnim sekretarjem Marcom Rubiom, gostitelj srečanja pa je bil podpredsednik ZDA JD Vance. Slednji je znan po svojih kritikah Evropske unije in danskih prizadevanj na Arktiki, kar je pred srečanjem le še povečalo napetost.
Sestanek, ki je potekal v stavbi Eisenhower Executive Office Building, se je zaključil z mešanimi občutki. Po približno eni uri pogovorov sta danski in grenlandska ministrica stopila pred novinarje. Čeprav sta sporočila, da se stališče ZDA ni spremenilo in da so se "strinjali, da se ne strinjajo", je bil sam dogodek zaznamovan tudi s trenutki olajšanja. Ministra sta po sestanku sproščeno poklepetala in prižgala cigareto, kar je v Kraljevini Danski sprožilo nepričakovano pomirjujoč odziv.
Kljub temu uradni zaključki niso prinesli dokončne rešitve. Dogovorjeno je bilo oblikovanje delovne skupine na visoki ravni, ki naj bi skušala najti rešitve za ameriške pomisleke glede varnosti na Arktiki. Motzfeldtova je ponovno poudarila, da Grenlandija ne želi postati del ZDA, a da ostajajo odprti za krepitev zavezniškega sodelovanja.
Strateški interesi in prikrite grožnje
Medtem ko diplomati iščejo skupni jezik, Bela hiša nadaljuje s pritiskom preko drugih kanalov. Med samim srečanjem je bil na družbenem omrežju X objavljen slikovni material, ki je prikazoval grenlandske pasje vprege pred izbiro med "sončnimi ZDA" ter "viharno Kitajsko in Rusijo". Trump vztraja, da morajo ZDA prevzeti nadzor nad otokom iz varnostnih razlogov.
Analitiki in domačini ugibajo o pravih motivih za tovrstno vztrajanje. Nekateri menijo, da gre za dostop do redkih zemeljskih mineralov, saj ima Grenlandija trenutno strogo zakonodajo glede rudarjenja. Drugi izpostavljajo geostrateški položaj in nacionalno varnost, čeprav imajo ZDA na otoku že vojaško bazo Pituffik (Thule) in bi lahko svojo prisotnost razširile v okviru obstoječega obrambnega sporazuma iz leta 1951. Pojavljajo se tudi mnenja, da gre pri Trumpu za psihološko potrebo po lastništvu, ki presega zgolj podpisovanje pogodb.
Negotovost med ljudstvom Kalaallit narašča. Nekateri prebivalci se pripravljajo na najhujše scenarije, vključno z možnostjo invazije, drugi razmišljajo o emigraciji. Grenlandija, ki je bila dolgo časa opozorilni znak za podnebne spremembe, zdaj postaja simbol sprememb v svetovnem geopolitičnem redu, kjer zavezniki javno grozijo drug drugemu.
