Borut Planinšič
Prihodnjo soboto se z zadnjim pozdravom navijačem Leipziga na tekmi z velikim Bayernom konča kariera, kakršno so imeli le redki slovenski nogometaši. Čeprav se zdi, da je kar nekako na pol opazno spolzela mimo. Daleč od oči, daleč od srca, je morda veljalo za Kevina Kampla. Tam zgoraj na severu, v Nemčiji, je nogomet pač dojemal drugače. Ko se ni čutil nared za igro, je to brez ovinkarjenja dal vedeti. Pa naj je šlo za klub ali še bolj za Slovenijo. Zdaj, pri 35 letih, se je nabralo preveč čustvenih udarcev, da bi se še enkrat zagnal v kariero, v kateri ni manjkalo prelomnih odločitev.
Bili so časi, ko smo nogometaše za reprezentanco iskali tudi po Nemčiji. Se spomnite Rajka Tavčarja? Rudija Isteniča? Pozneje Dominica Maroha? No, enega najboljših, kar smo jih kdaj imeli na klubski sceni, smo našli v družini mariborskih zdomcev, ki po Kamplovem očetu Jožetu izhaja iz železničarske kolonije. Soseske na mariborskem Taboru, najstarejšega delavskega naselja v Sloveniji. Dobili smo fanta, rojenega v nemškem Solingenu, nenavadnih, izstopajočih pričesk in simpatično polomljene mariborščine.
Na igrišče namesto junaka, ki je potopil Ruse
Kariera mladega Kevina se je še vrtela med drugo ekipo Bayerja iz Leverkusna in nižjimi ligami, ko je iz Nemčije prišel signal, da si kljub dvojnemu državljanstvu močno želi igrati za Slovenijo. In ga je po prvih bežnih poskusih v mlajših selekcijah selektor Tomaž Kavčič leta 2009 zasidral v reprezentanci do 21 let. Na zaviti poti je nogometaš zvezne vrste, predober za druge lige, četudi so nemške, v oči padel Avstrijcem, ki so imeli denar in ambicije. Nogometnemu imperiju Dietricha Mateschitza in Red Bulla s postojanko v Salzburgu. V poletju 2012 so ga kupili za tri milijone evrov. Potem pa je 12. oktobra 2012, ko je bil selektor Slaviša Stojanović, dobil prvo priložnost v članski reprezentanci. V kvalifikacijah za SP 2014, ko je Slovenija z 2:1 ugnala Ciper, je v Ljudskem vrtu na igrišču zamenjal Zlatka Dedića. Večnega junaka, ker je tri leta prej pod Kalvarijo dal tisti nori gol, s katerim je padla Rusija in smo šli na svetovno prvenstvo v Afriko.
Kampl je Sloveniji pomagal še v kvalifikacijah za Euro 2016 in SP 2018, a vmes je že nastal prvi kratki stik. Leta 2016 je selektorju Srečku Katancu odpovedal pomembni tekmi. Razlog: poškodba in utrujenost. Izpadlo je dovolj neprepričljivo, da so se oglasili celo reprezentanti, ki se med seboj sicer vedno ščitijo do zadnjega. V javnem pismu so zapisali, da se "za reprezentanco igra s ponosom in častjo, reprezentanti pa moramo biti profesionalci in zgled tako na igrišču kot zunaj njega, tudi z našim obnašanjem in komunikacijo", pa da "se ne moremo znebiti občutka, da nas je Kampl pustil na cedilu. Mnogi med nami smo v svoji karieri bili utrujeni, izčrpani ali celo poškodovani, a smo na reprezentančni zbor prišli s ponosom in željo pomagati reprezentanci in ne iz strahu zaradi izgube statusa."
Prepričevala sta ga Oblak in Čeferin
Nad občutkom, da se javno mnenje v Sloveniji obrača proti njemu, je bil razočaran. Ogorčen. Ker na odziv navijačev je vedno dal ogromno. Saj se je še vrnil. Potem pa dve leti pozneje obvestil Nogometno zvezo Slovenije, da je njegove reprezentančne kariere konec. Zanj se je odločen prodor v slovenski reprezentančni nogomet začel s Tomažem Kavčičem, ki je leta 2009 prek mariborske trenerske naveze slišal zanj, in končal se je s Kavčičem, ki je v nespretnem slovenskem iskanju selektorja po Srečku Katancu za kratek čas prevzel reprezentanco.
Še leta 2020 se je zdelo, da Kampla morda še enkrat dobimo nazaj. Le kdo ga ne bi imel, ko pa je bil takrat na vrhuncu kariere. Z Leipzigom je na "kovidnem" zaključnem turnirju lige prvakov v Lizboni igral polfinale s PSG-jem, nabitim z zvezdami, kot sta Mbappe in Neymar, Messi pa se je tedaj šele spravljal iz prezadolžene Barcelone in v Pariz šel leto pozneje. Jan Oblak, kapetan Slovenije, ki je bil v Lizboni z Atleticom in je izgubil četrtfinale prav proti Kamplu in druščini, ga je prepričeval v vrnitev. Pa predsednik Uefe Aleksander Čeferin. Selektor Matjaž Kek ga je čakal in čakal ... Zaman. Reprezentančna tekma št. 28, spopad lige narodov 6. septembra 2018, ko so Bolgari v Stožicah zmagali z 2:1, je ostala njegova zadnja za Slovenijo.
Dvajset milijonov za rekord ... do Šeška
Na klubski sceni pa je ves ta čas delal korake naprej. Leta 2015 se je iz Salzburga vrnil v nemško bundesligo, v Borussio iz Dortmunda. Čeprav je bila pogodba petletna, je bil kmalu, po vsega pol sezone, nazaj v svojem Leverkusnu. Leta 2017 je postal slovenski rekorder. V prestopu iz Leverkusna je RB Leipzig, še en klub pod patronatom Red Bulla, zanj plačal dvajset milijonov evrov. Pred njim je med Slovenci najvišjo ceno dosegel Jan Oblak v prestopu iz Benfice v Atletico (16 milijonov), na drugem mestu je bil Samir Handanović (iz Udineseja v Inter, 15 milijonov), na tretjem Zlatko Zahovič (iz Porta v Olympiakos, 13,5 milijona).
Kampl je v tistem trenutku držal kar tri top šest prestope slovenskih nogometašev, saj je leta 2015 Borussia zanj Salzburgu plačala dvanajst milijonov, nato pa Bayer Leverkusen Borussii enajst milijonov. Postal je del moštva iz Leipziga, ki se je v petih letih, v obdobju 2019-2023, štirikrat dokopalo finala nemškega pokala in ga dvakrat osvojilo. Le sedem igralcev je igralo v vseh štirih finalih in med njimi je bil Kampl. V Leipzigu je leta 2023 dočakal Benjamina Šeška, ki je podrl njegov slovenski finančni rekord. Dvakrat. Leipzig je Salzburgu za Šeška dal 31,65 milijona, s prodajo Manchester Unitedu pa letos z njim zaslužil 76,5 milijona.
Čas, ki ga ne moreš povrniti
Zadnje čase je Kampl malo igral za Leipzig. Vnovične težave s poškodbami pa so bile nič v primerjavi s tragedijo, ki je sledila. Ob bolezni očeta, ki zdaj živi v Ingolstadtu, je družino udarila smrt Kevinovega starejšega brata. In pri 35 letih je Kevin Kampl dojel, da nogomet ni najpomembnejši v življenju. Sklenil je končati kariero in klub mu je to omogočil, konec januarja bo sporazumno prekinjena pogodba, ki bi sicer veljala do junija. Po 270 tekmah v nemški bundesligi in trinajstih golih, po 51 nastopih in dveh golih v ligi prvakov ... redki so takšni podvigi med slovenskimi nogometaši.
V Leipzigu so se zahvalil svoji legendi za osem let in pol vpliva na igrišču in ob njem. Kevin Kampl pa je v sporočilu med drugim zapisal: "Zadnji meseci so bili zelo čustveni zame in za mojo družino, zaznamovani z globokim žalovanjem. Bolečina ob nenadni izgubi brata mi je pokazala, kako dragocen je čas in kako pomembno ga je preživeti z ljudmi, ki so ti najbližje. Po vseh teh letih sem dojel, da je napočil čas za vrnitev domov - tudi zato, ker moj oče ni dobrega zdravja in hočem preživeti več časa z njim. Časa, ki ga ne moreš povrniti. Naj bo to zame še tako težko, so odločitve v življenju, ki so pomembnejše od nogometa. Nisem si tako zamislil slovesa. A včasih življenje prinese druge prioritete in s to odločitvijo sem pomirjen. Izjemno hvaležen sem RB Leipzigu, trenerjem, soigralcem, navijačem ... Tudi vsem drugim klubom na moji poti, še posebej Bayerju iz Leverkusna in RB Salzburgu. Ne bi čisto izključil vrnitve na igrišče nekje, nekoč, čeprav se to ta hip zdi povsem nerealno."
