(PODKAST) Strašno hudi Maks: Po navidezno obrobnem dogodku se je prebudil v bolnišnici, polomljen

Maks se je odločil, da ga bo delil z nami. Odprl nam je vrata v svet notranjih bojev, ki so ga pripeljali na rob - tudi do poskusa samomora.

Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Ustvaril si je svoj svet, poln animiranih likov, med katerimi je izstopala Zvezda. Z njo je potoval po domišljijskih svetovih, stran od včasih zanj preveč zoprnega vsakdana.

TUKAJ prisluhni podkastu!

Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda so ga potisnili v še večjo osamo. "Počutil sem se čisto tako vesoljsko in vedno sem bil tako … sam," pripoveduje. Svet okrog njega je postajal neresničen. "Bilo je kakor da sanjam."

Kaplja čez rob? Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life, in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor.  

Prebudil se je v bolnišnici, polomljen. Izkušnja okrevanja je bila posejana s preizkušnjami. Tudi zaradi tega Maks ne skriva razočaranja nad sistemsko podporo. Njemu se je zdela nezadostna in površinska. "Rečejo ti, najdi si pomoč, ampak ta pomoč je velikokrat zelo slaba in je potem še slabše," je neposreden.

Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.

Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. "O tem je treba govoriti v šolah. O tem je treba govoriti povsod," poudarja. In ne le govoriti - potrebna so dejanja, ne le simbolične geste in prazne besede. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše."

Prisluhnite Maksu. Njegova izkušnja kaže, kako globoka je lahko najstniška stiska, kako pomembna je pristna podpora in kako neizmerno moč lahko v sebi najde posameznik, da kljub vsemu najde upanje in razlog za vztrajanje. Opominja nas, da je treba mladim res prisluhniti in ustvariti družbo, kjer se nihče ne počuti kot "virus".